Glorija kurb (2011), ki jo je Glawogger imenoval »triptih«, je bila sama del trilogije o »svetu dela«, ki jo sestavljata še filma Smrt delavca (2004) in Megacities (2009) – oba prikazujeta skrajne, včasih tudi smrtno nevarne načine boja za preživetje, v katere ljudi prisiljuje revščina. Glawogger je režiral tudi nekaj igranih filmov, Postopanje (Slamming, 2005), ki je bilo nominirano za zlatega medveda na berlinskem festivalu, potem Kill Daddy Good Night (2009) in komedijo Contact High (2009). Za svoje dokumentarno delo je prejel Griersonovo nagrado londonskega filmskega festivala za Smrt delavca in avstrijsko nagrado za najboljši dokumentarni film za Glorijo kurb, ki tako kot druga filma iz Glawoggerjeve »delavske trilogije« predstavlja tip observacijskega dokumentarca, ki temelji na nevmešavanju filmarja oziroma njegovi nezaznavni navzočnosti (pa tudi, če ne predvsem odsotnosti vsakršnega verbalnega komentarja) ter opisuje delovanje in vedenje posameznikov znotraj specifičnih družbenih formacij, kot so družina, lokalna skupnost in posamezna institucija.
Glawogger je nazadnje sodeloval pri dokumentarni seriji Katedrale kulture, ki je bila predstavljena na letošnjem berlinskem festivalu (zanjo je prispeval film o ruskem Nacionalnem muzeju), sicer pa je ustvaril »opus, ki že spada v kanon svetovnega filma«, kot je ob njegovi smrti dejal direktor avstrijskega Filmskega inštituta Roland Teichmann.
