Album Slash je udaren, pozitiven, napolnjen z ravno pravšnjo mero rokenrola in predstavlja nekaj povsem nepričakovanega od te kitarske ikone z dolgimi kodri, usnjenim cilindrom in Gibson Les Paul kitaro. Da bo Slash (njegovo rojstno ime je Saul Hudson) naredil inštrumentalni album, je bilo pričakovati. Vseboval bi lahko pesmi, kot sta Jizz da Pitt iz SS ali vsem poznana tema iz filma Boter, ki je bila ena od vrhuncev koncertov na Use your illusion turneji GNR v začetku 90. let preteklega stoletja. Album je zasnovan tako dobro, da ob koncu poslušanja na kaj takega sploh ne pomislimo več. Za to so krivi povabljenci, raznoliki pevci in njihovi vplivi na Slasha. Vsi skupaj so na albumu ustvarili večplastnost znotraj žanra, ki se je razvejala vse od poprocka, metala, hardorcka pa do španskoakustičnih melodij.
Zvok je med drugim rezultat producentske taktirke Erica Valentina, ki je sodeloval tudi na drugem albumu Apocalyptic love iz lanskega leta. Čeprav se skladbe med sabo izredno razlikujejo, je to še vedno Slash. Človek, ki zna s tremi toni povedati vse. Ki naredi solo enakovreden refrenu oziroma drugim delom pesmi ipd, takšnega, da si ga lahko prepevamo. Hitro se opazi zvok »bluesrockovske« interpretacije občutij, izraženih skozi prste, strune na »gibsonki« in stare Marshalove ojačevalce.
Slash je album načrtoval že dlje časa
Ameriški kitarist je album načrtoval že dlje časa. Večina sodelujočih vokalistov ni bila naključno izbrana. Največ je izbiral med tistimi, pri katerih je sam bil povabljenec s kitaro. Na takrat novem albumu je želel povrnjeno uslugo. Škoda, da sta bila Ray Charles in Michael Jackson takrat že pokojna. Med najbolj slovečimi imeni tako nastopajo metal legenda in »princ teme« Ozzy Osbourne, Lemmy Kilmister, rjoveči pevec in basist kultne skupine Motorhead, ki je nedavno nastopila v Ljubljani, »boter punka« Iggy Pop ter »šok« rocker Alice Cooper – slednji je sodeloval pri posebni izdaji albuma Slash. Nastopajo tudi štirje izvirni člani GNR, Fergie (Black eyed pies), Kid Rock, Dave Grohl (Foo Fighters), Myles Kennedy (Alterbridge), Criss Cornell (Soundgarden) in Ian Astbury (The Cult).
Pri slednjem se vse začne. Skladba Ghost s hitrim, a melodičnim uvodnim kitarskim »riffom« popelje v enourno zgodbo reinkarnacije Slasha in rokenrola. Pesem je ravno prava, da nas napolni z energijo. Astbury nam v besedilu prepričljivo sporoča, naj uničimo svoja negativna občutja, ki se skrivajo globoko v nas. To naredimo tako, da se odpremo rokenrolu. V pesmi kot ritemkitarist nastopa tudi Izzy Stradlin, prvotni član GNR. Ghost je velikokrat tudi uvodna pesem na koncertih.
Z naslednjo pesmijo energičnost nekoliko pade. Predvsem zaradi izredno počasnega in na trenutke skorajda nedefiniranega uvoda s krajšim Slashevim solom. Skladbo Crusify the dead na svoj način interpretira Ozzy Osbourne. Pesem je narejena zanj. Temačna besedila o smrti in težka kitarska spremljava poosebljajo Ozzyjevo glasbeno ozadje. To je poanta celotnega albuma.
Pesmi, pisane na kožo vsakemu posebej
Vsaka pesem je pisana za specifičnega pevca, ne Slasha. Slednji je poskrbel za glasbo in aranžma, vsi ostali so pisali besedila in poskušali pripeljati pesem bližje svojemu stilu. To naredi album zanimiv in nepričakovan. Beutiful dangerous je pesem, ki jo je je Slash naredil v sodelovanju s Stacey Ferguson iz Black eyed pies. Pevka je znana po pop, R&B, hip hop stilu petja, na albumu pa je pokazala drugačen obraz – rockerski. V pevskem smislu je na celotnem albumu naredila najbolj izvirno, energično in dovršeno skladbo. S svojim petjem je ustvarila takšno vzdušje, da si želimo še več njenega vokala. Za skladbo so posneli tudi videospot s Fergie v erotični vlogi. Na posebni izdaji albuma nastopa tudi v pesmi Paradise city s reparsko skupino Cypruss Hill.
Nato nastopi Back from Cali (BFC), himna albuma, ki jo je odpel Myles Kennedy iz skupine Altebridge. Z njim je Slash začel sodelovati povsem naključno. Takrat verjetno ni vedel, da bo to ključna oseba, ki mu bo pomagala nov album predstaviti v živo. Kennedy je namreč leta 2010 s Slashem odšel na svetovno turnejo. BFC, ki je tudi eden izmed singlov albuma, je kot sestrska pesem Paradise City GNR. Dober kitarski riff in solo, udaren refren ter besedilo o lirskem subjektu, ki mora oditi iz Los Angelesa, saj ga bo ta s svojim boemskim življenjem pokončal. Kennedy je resnično pokazal svoje pevske sposobnosti in naredil hitro zapomnljivo pevsko melodijo, temelječo na bluesu. S solom je Slash ustvaril zgolj dodano vrednost celotne skladbe. To je eden krajših solov na albumu, a je z nekaj notami izrazil vse potrebno.
Nato nastopi sklop počasnejših del. Promise s Chrisom Cornellom je dobra, počasnejša, radiu prijazna rock skladba. Cornell je znan po tem, da so njegova dela vedno poslušljiva. V umetniškem smislu pesem nima posebne vrednosti, je pa upravičila svojo uvrstitev na album. Naslednja je By the Sword , ki jo je po »robertplantovsko« odpel mladi Andrew Stockdale iz skupine Wolfmother. Pesem je zanimiva zaradi akustičnega kitarskega riffa, ki spominja na star vestern. Sledi Gotten. Gre za izredno mirno ljubezensko pesem, ki jo je s svojo značilno nežno barvo glasu odpel pevec Maroon 5 Adam Levine. Pesem ne prepriča tako kot predhodnice. To je ena najnežnejših Slashevih pesmi nasploh. Tudi s Kid Rockom je naredil melodično pesem I Hold On, ki velja za radiu bolj prijazno. Je izredno poslušljiva, a nima tiste umetniške vrednosti, ki jo pričakujemo od dveh tako slovečih imen skupaj na kupu.
Lemmy je Lemmy
Da osredotočenost ne pade, je poskrbel surov, značilen Slashev kitarski zvok in rjovenje Lemmyja Kilmistra. Doctor Alibi, pesem, ki je obema pisana na kožo. Oba sta imela težave s »prezahtevnimi zdravniki«, ki so jima svetovali prenehanje jemanja prepovedanih substanc, ponočevanja, kajenja in pitja alkohola. Edina razlika je, da je Slash prišel do stopnje, ko je dejansko moral nehati s prostaškim življenjem, če je želel živeti naprej. Leta 2010 je prenehal s kajenjem, ki je bil eden njegovih zaščitnih znakov. Lemmy pa je Lemmy.
Najtežja pesem albuma je Watch this, ki je tudi edina inštrumentalna. Na njej nastopata basist Duff Mckagen iz GNR in Dave Grohl iz Foo Fighters. Slednji bi moral peti, a se je raje odločil za bobne. Če je do zdaj Slash nastopal bolj v ozadju in dajal prednost pevcem, je tu pokazal vso svojo veličino. Namesto vokala žalostno melodijo prepeva kitara. Ustvaril je zvokovno težek, skorajda metalski riff, podoben onemu iz pesmi Slither od VR, za katero so prejeli grammyja. Watch this se na polovici umiri in ustvari kontrast prej agresivnim melodijam in ritmom. V tem delu nastopi solo, ki ga Slash z wah efektom izpelje melodično in jokavo – kot da bi kitara jokala. To so malenkosti, ki so tega 47-letnega kitarista naredile tako prepoznavnega in spoštovanja vrednega.
Agresijo nadaljuje Nothing to say, ki jo je Slash naredil v sodelovanju s pevcem M. Shadows iz Avenged Sevenfold (AS), ene danes popularnejših hardrockovskih skupin v ZDA. Zopet gre za odličen, težek in hiter kitarski riff, ki ga nadgrajuje hripav glas pevca, ki je znan po svojem neutrudljivem, močnem in agresivnem vokalu. Shadows je našel ravno pravo mero melodije, da pesem ne izstopa iz Slashevih okvirov igranja in kompozicije. Hkrati je tudi primerna za AS. Tu si je kitarist privoščil in na mizo vrgel solo, s katerim si bo zagotovo veliko mulcev belilo glave.
Čeprav Slash nikoli ni slovel kot ljubitelj ljubezenskih balad, pa je s pesmijo Starlight ta vtis nekoliko spremenil. V pesmi ponovno nastopa Kenedy. Iz enostavne in ponavljajoče se glasbene podlage je izsili vse, kar se da, in vokalno naredil izvirnejšo skladbo albuma Slash. Pesem primerna tako za dekleta kot fante. Že tu je moč slišati dobro »kemijo«, saj je tudi Slash ustvaril enega bolj melodičnih solov na albumu. Našel je pravo razmerje med melodičnostjo in tehnično hitrostjo igranja.
Z dobro produkcijo do »fanfaričnega vzdušja«
Ena svetlejših točk in za Slasha najmanj pričakovanih skladb je Saint is a Sinner Too. To je s falzetom v celoti odpel Rocco de Luca. Akustičnoklasična mističnost štirih akordov, ki jih Slash nežno in ponavljajoče ubira, ter jokava, skorajda ženska barva glasu potisnejo kocine pokonci. Nekaj še nikoli slišanega s strani slavnega kitarista. Pesem je lep primer, kako lahko dobra produkcija ustvari »fanfarično« vzdušje. Tega s popolno skladnostjo narekujejo koračni boben, zvončki in udarci činel ob koncu. Saint is a Sinner Too je zgodba, ki se ne drži dramskega trikotnika. Namesto tega se samo stopnjuje in te pusti na vrhu, v vznemirjenosti in želji po nadaljevanju.
Slash konča z enim od svojih vzornikov: Iggyjem Popom. We're all gonna die je vesela, zabavna, rockerska skladba, ki dokončno povzame rockersko miselnost in življenje. Iggy nas spodbuja, naj se osvobodimo okov in zaživimo, se omamimo, saj bomo v vsakem primeru vsi umrli.
To ni Slashev album, to je njegov poklon povabljencem. Vsak izmed njih je imel ogromno besede pri snovanju pesmi, to se sliši v kontrastih skladb. Ponekod so razlike izredno velike, a to naredi album tako zanimiv in domiseln. Vse skupaj je ironično: največja rock kitarska ikona se ne more se oklestiti pevcev. Na koncu je vseeno, vsi bomo tako ali pa tako umrli.
OCENA: 4
