Slalomiranje skozi umetniške želje

Od 25. obletnice umetniškega delovanja naprej je bil v ljubljanski Operi spoštljiv običaj, da so se ob jubilejih poklonili svojim umetnikom. To je potem nekako zamrlo, tudi name so pozabili – do sedaj, ko je prišlo novo, mlado vodstvo, za kar sem jim seveda hvaležen. Sam se sicer ne poslavljam, saj bom z Opero živel še naprej, vsaj še prihodnjo sezono, ko bom dirigiral Pastirja in Netopirja, ki je bil tudi moja zadnja premiera v tej hiši. Prav tako ostajam profesor na Akademiji za glasbo. Žalostno pa je, da mnogi umetniki, ki so se upokojili, niso nikoli več prestopili praga gledališča. Zase si na noben način ne predstavljam, da bi obsedel doma.

V hišo sem prišel že leta 1972, pogodbeno kot korepetitor baleta, torej sem bil v njej 42 let. Z redno zaposlitvijo sem potem postal korepetitor solistov, nato asistent dirigenta, od leta 1983 pa stalni dirigent, sicer pa sem dirigiral že ob svojem prihodu v hišo – debitiral sem z mladinsko predstavo Seviljski brivec.

V pevskotehničnem smislu so bili nekdanji pevci manj izobraženi, toda imeli so mnogo večje glasove, z več volumna. To enostavno pripisujem evoluciji človeka. Bili so naturščiki, ki so jih dirigenti pripeljali v hišo in jih potem brusili v diamante. Ladko Korošec je denimo prišel iz ljubljanske Drame kot igralec. Danes so mladi pevci bolj izobraženi, a predvsem z lirskimi glasovi.

Leta 2010 je imel takratni direktor Mitja Bervar posluh za ta večer, pokazali smo skriti pevski zaklad izjemnih mladih slovenskih pevcev. Žal so mnogi odšli, ker jim naša hiša ni mogla nuditi pogojev za delo, le nekaj jih je lahko ostalo. Najboljši sistem bi bil, če se jim omogočili zaposlitve za določen čas. Kar pa se tiče starejših pevcev, so le redki, ki so še dolgo uporabni. Poglejte našega Franca Javornika! Sedemdesetletnik, ki še vedno pri nas poje – in še kako poje! Tudi Milena Morača je odlična za karakterne vloge. Največji problem so tisti, ki omagajo, še preden se upokojijo. In potem vodstvo pritiska na nas, naj jih zasedamo, ker so zaposleni. Dirigenti pa hočemo dobre pevce in posledično polne dvorane.

Moja pot ni bila tlakovana z rožicami, biti toliko časa v isti hiši ni bilo enostavno; veliko je individuumov in vsak se bori za čim večji prostor pod soncem. Kadar sta dve zasedbi in mora dirigent določiti premierno zasedbo, je vedno na eni strani zamera in odločitve so nehvaležne. Dirigenti smo kapitani ladje, vsa ekipa ti je sicer podrejena, toda nihče ne mara ukazovanj. In domača metla vedno slabo pometa, s tem se je treba sprijazniti. Šele na gostovanjih v tujini sem dobil priznanje kot dirigent in umetnik.

V veliko veselje pa mi je delo z mladimi pevci in velik dosežek je bila druga zasedba za opero Pastir, ki smo jo sestavili izključno iz študentov akademije. In začetniki niso bili nič slabši od naših profesionalcev. Mladi so pridobili številne izkušnje, starejši pa so jim nesebično stali ob strani z nasveti. Treba je vstopati v vloge po korakih. Marsikdaj se zgodi, da obetavnega pevca takoj vržejo v veliko vlogo, kar si seveda vsak mlad pevec tudi želi, ampak posledice se potem pokažejo pozneje. Je pa res, da je razvoj pevca danes dosti hitrejši kot nekoč.

Nikoli nisem imel kompleksa velikega očeta, že kot mlad fant sem imel veliko znanja in zaradi tega samozavest. Oče me doma zlepa ni pustil pri miru. Ko je videl, da nič pametnega ne počnem, me je potegnil za klavir in sva štiriročno igrala Beethovnove simfonije, pri čemer sem moral brati note prima vista, kar odlično počnem še danes (smeh). Oče mi tudi ni branil, da bi se ukvarjal z zabavno muziko. Ko je bil kakšen pomemben koncert, pa mi ni bilo, da bi šel z njim, me ni silil. Je sicer znal pripomniti, če bi pa pela Marjana Deržaj, bi pa letel po zraku. Bil je izredno širok človek, tudi vsi moji profesorji na akademiji so bili svetovljani, intelektualci, študirali so v tujini. Ko sem bil sam dve leti pri Kurtu Masurju, ki je vodil Gewandhaus orkester, se mi je odprl drug svet. Koristil mi je tudi mesec v Dresdenu, na vajah pri Staatskapelle Dresden, pa potem obdobje Berlina... Niti enega večera v tujini nisem preživel doma, ampak sem bil vedno na kakšni predstavi, koncertu. Videl sem celotnega Straussa, Wagnerja... vse to te napolni z znanjem.

V mladosti sem občudoval Mozarta. Ker pa je bila očetova najbolj priljubljena opera Kavalir z rožo Richarda Straussa, ki jo je doma preigraval na klavir in seveda tudi dirigiral, mi je ta opera počasi zlezla pod kožo, čeprav sem jo razumel in vzljubil šele v Leipzigu, ko jo je dirigiral Masur. Zraven sem bil z odprtimi ušesi, usti, očmi, do potankosti sem opazoval, kako je muziciral z orkestrom in solisti. In ko sem se vrnil v Ljubljano, sem po zgledu Gewandhaus orkestra, ki igra tudi v leipziški operi, imel idejo o združitvi našega simfoničnega in opernega orkestra; simfoniki bi kdaj igrali operno glasbo, operni orkestraši pa simfonično, kar bi glasbenike nedvomno plemenitilo. Toda razmišljanje je ostalo tipično slovensko, vsak je še naprej plel svoj vrtiček.

Ko sem potem sam vodil Opero, sem v hišo pripeljal mnogo gostujočih dirigentov, ki so prišli denimo samo na en projekt, Anton Guadagno, Hans Graf, eden največjih dirigentov Bolšoj teatra Fuat Mansurov pa je prišel celo za mesec dni in z našim ansamblom do potankosti pripravil Pikovo damo. Na takšnem nivoju se vedno splača imeti gosta. Vzpostavi se druga atmosfera, tudi glasbeniki drugače zaživijo. Dirigenti se moramo menjavati, posebno znotraj železnega repertoarja, in menjavati je treba odre in soliste.

V tujini bi ga verjetno dobil, že po statusu, postal bi recimo »erste kapelmaister«, res pa zdaj na moje mesto prihaja češki dirigent Jaroslav Kyzlink, ki bo gost dirigent in šef dirigent. Če bi ostal v Salzburgu, bi bilo morda drugače: takrat leta 1985 mi je intendant ponudil mesto prvega dirigenta, dirigiral sem Janka in Metko in Carmen. A bil bi vezan na njegov mandat, ki se je počasi iztekal, čakala me je negotova prihodnost. Ker pa sem vendarle malce zapečkarja, sem se potem odločil za Ljubljano. Že kmalu po akademiji bi lahko šel tudi v Osijek za dirigenta, pa sem bil raje korepetitor v ljubljanski Operi, ali pa pozneje v Beograd, kjer sem dirigiral Kneza Igorja, a je bil ležeren balkanski ambient vendarle preveč zame; moja dopoldanska vaja je bila katastrofalna, saj polovice ljudi sploh ni bilo v službo. Sicer pa sem takrat še po hribih plezal, smučal, s prijatelji smo igrali zabavno muziko. Raje sem torej ostal v Ljubljani, preživel tudi vsa polena, ki so me kdaj tudi zabolela, a to je bil pač del službe. Vendarle pa ostaja veliko lepih spominov na ljubljansko Opero, na vrhunske predstave, kot so bile recimo Boris Godunov, Sinjebradec, Hoffmanove pripovedke in Turandot, naša prva koprodukcija, ki je bila plod mojih povezav s Salzburgom. Ali pa izjemna Ariadna na Naksosu.

Moji kolegi še vedno igrajo, mogoče pa res. Orgle in kitaro imam še vedno v pripravljenosti.