Letošnji mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk bo v prihodnjih dvanajstih dneh pod naslovom Ustvarimo si mesto na več kot 50 dogodkih gostil približno 80 umetnic in umetnikov iz različnih držav. Tokrat se bo Mestu žensk ob izteku kot »posebna izdaja« pridružil še mednarodni feministični in queer festival Rdeče zore (ta sicer običajno poteka v spomladanskem času), ki bo med 12. in 26. oktobrom nadaljeval tok festivalskega dogajanja. Festivala sta se v duhu negotovih razmer združila v skupni festivalski projekt Rdeča zora nad mestom žensk.
Ko resničnost »povozi« umetnost
Tokratno geslo Ustvarimo si mesto je zaznamovano predvsem z družbenopolitičnim dogajanjem zadnjih dveh let, ko je javni prostor postal pomembno prizorišče upora vladajočemu tipu politike, toda tudi javnih razprav in prizadevanj za spremembe in ohranjanje solidarnosti in enakopravnosti. Ti premiki v javnem so postali programska osnova letošnjega festivala; kot pravi programska vodja Mesta žensk Mara Vujić, tudi vsebine in naslovi dogodkov na festivalu izkazujejo dejstvo, da sta »resničnost in dogajanje v vsakdanjem življenju zaplenila umetniški prostor« z vsebinami, ki so bile doslej predvsem domena angažirane umetnosti.
Medtem se bo letošnja posebna edicija festivala Rdeče zore vsebinsko dotikala seksualnosti, spolnega nasilja in položaja žensk v umetniškem in javnem prostoru ter v poznem kapitalizmu. Vodja odnosov z javnostmi festivala Rdeče zore Ana Makuc izpostavlja, da prireditev ni nastala le iz potrebe po javnem in kolektivnem boju proti strukturnim neenakostim, temveč tudi zaradi nuje krojenja sveta po meri tistih, ki jim je namenjen, na primer ustvarjanja varnih prostorov za druženje in za umik pred pritiski. »Festival Rdeče zore opravlja delo, ki bi ga morala opravljati socialna država, in sicer blaži učinke spolne hierarhije v družbi.« Med drugim bodo v okviru festivala postavili tudi spomenik feminističnim in queer umetnicam, ki so skozi leta oblikovale Rdeče zore.
Zora nad mestom
Med številnimi vsebinami na letošnjem Mestu žensk bo čast uvodnega dogodka pripadla odprtju razstave hrvaške umetnice Milijane Babić z naslovom Iščem delo v Galeriji Škuc. Na njej bo avtorica predstavila obširno dokumentacijo leto in pol trajajočega projekta zbiranja odzivov na časopisni oglas, v katerem kot »vizualna umetnica išče kakršno koli delo«. Poleg ponudb za različne sumljive posle, ki jih je prejemala, je Milijana Babić vzporedno raziskovala tudi (obupne) razmere na domačem trgu dela in status sodobnih umetnikov na Hrvaškem. Sledil bo še performans Nede R. Bric z naslovom Svoboda je vedno svoboda drugače mislečih, ki je sestavljen iz besedil zgodovinskih in sodobnih (ženskih) osebnosti.
Med drugim bo na festivalu premierno predstavljen tudi poseben performans oziroma vodstvo po mestu, ki so ga po navdihu knjige Pozabljena polovica pripravile Barbara Kapelj Osredkar, Leja Jurišić, Teja Reba in Mia Habib ter poimenovale Hodim za teboj in gledam te. Teja Reba pojasnjuje, da so izhajale predvsem iz ugotovitve, da je v Ljubljani več kot 360 spominskih obeležij, namenjenih moškim, precej redka pa so javna obeležja, ki so posvečena pomembnim ženskam. Vodeni ogled bo tako predstavil manj opazna in včasih celo skrita mesta obeležij zgodovinsko pomembnih žensk, poleg tega pa tudi mesta, ki so jih obiskovale in zaznamovale. Organizatorji so kot eden od izstopajočih dogodkov festivala izpostavili še premiero plesne predstave Maje Delak z naslovom Kaj če?, ki se sprašuje, kaj se zgodi s telesom, ko to ni več mlado in ne izpolnjuje več določenih pričakovanj. Ali to telo postane nekaj, kar je »za v staro šaro« ali ga lahko na neki način »recikliramo«?
