V instalacijah s starimi vrati se razkriva specifičen odnos do izginjanja zgodovine, ki je na prvi pogled nostalgičen ali romantičen, v svojem bistvu pa je uperjen proti devalvaciji pomena posameznih predmetov v potrošniški družbi. Ročno izdelani in starinski predmeti v teh primerih služijo kot metafora za izgubljanje odnosa do materialnega sveta. Ob vprašanju, če jo stare obleke in čevlji, ki jih pogosto uporablja v svojih instalacijah, morda navdajajo z nelagodjem, saj predstavljajo minevanje in pripadajo bržčas mrtvim ljudem, Tejka Pezdirc odvrne, da ravno nasprotno: neprijetne asociacije ji zbujajo ravno množični tekstilni izdelki multinacionalnih korporacij, izdelanih na ukaz in za majhne mezde v azijskih tekstilnih tovarnah. Neprijetna se ji zdi njihova brezhibnost, brezizraznost in modna aktualnost, ki je posledica izkoriščevalskega sistema. Do tihih predmetov, ki so zavrženi in obrabljeni, pa ne čuti odpora, saj stare obleke s seboj nosijo bližino, zgodbo in spomine. Stari predmeti za umetnico niso nasilni, ker nič nočejo in nikamor več ne spadajo. Zbiranje starih predmetov ji predstavlja določen del zgodovine in lepote, ki jo je med drugim upodobila tudi v prostorski instalaciji Prostori spomina.
Instalacijo Prostori spomina sestavlja sedem vrat, ki tvorijo enoten hodnik s sedmimi vhodi v notranjost posameznih prostorov. Umetnica se je ukvarjala z razmerjem med notranjim in zunanjim prostorom ter z občutji ob vstopu v prostor z vrati, kajti zaradi vzgoje si ne pustimo kar tako vstopiti brez dovoljenja – ne da bi potrkali. Za vsakimi vrati je zasnovala intimen oziroma zaseben prostor, ki ga je pripisala določeni osebi. Nekateri izmed predmetov so bili najdeni in so tudi v resnici pripadali tej osebi, druge predmete pa je izdelala iz mavca ali tekstilij, da bi predstavila razpoloženje in občutke, ki jih neka oseba ustvarja. Instalacija je dokaj teatralna; predstavljamo si, da bi še najbolje zaživela, če bi jo uporabili za gledališko scenografijo, monodramo za začudenega obiskovalca ali kaj podobnega. Pri zadnji postavitvi instalacije v Galeriji Miklova hiša v Ribnici je umetnica preverila, kako je mogoče to instalacijo razstaviti tudi po fragmentih. Kajti delo jo je primarno zanimalo kot začasna intervencija v javnem prostoru, ki bi preusmerila pot mimoidočih. Zanimala jo je destrukcija prostora, razširitev, razdrobitev in iskanje novih možnosti za spreminjanje percepcije.
Kiparsko delo, ki zahteva dobre produkcijske pogoje, je za umetnico po končani akademiji predstavljalo veliko zagato. Svoje materiale je sprva večinoma zbirala po vaseh iz okolice Metlike, ne le zaradi njihovega pomanjkanja, temveč tudi zaradi samega postopka zbiranja, ki vključuje kontakt z ljudmi. Ta postopek lahko ponovno pripišemo njeni etnografski metodi. Ker pa se je po končani akademiji znašla brez modela, materiala ali ateljeja, je razvila kiparsko metodologija dela, ki jo imenuje notranji atelje, saj se je odločila, da pomanjkanje fizičnega prostora ne bo preprečevalo njene umetniške dejavnosti. V tem svojem ateljeju torej še vedno kipari, a rezultati njenega dela so namesto objektov skice in predloge, »templates«.
