Takšen je avtoričin prozni prvenec Dotik, katerega slovenski prevod je nastal po angleškem prevodu Paule Haydar, ki ga je ameriška Univerza v Rochestru leta 2011 nominirala za enega najboljših proznih prenosov v angleščino. Neprevedljivi arabski naslov Masaas bi sicer pomenil nekaj takega kot »dotik duše«; ta najbolje ponazarja temeljni notranji občutek, iz katerega na Zahodnem bregu odraščajoča deklica opazuje svet okoli sebe ter išče vhod za vstop vanj. Najmlajša izmed devetih sester z enako radovedno vznesenostjo detektira pogreb, obešenega moškega ali proces očetovega britja, se pretepa s sestrami, uči branja in se morda zaljubi. Skozi njeno perspektivo na podoben način odjekneta masaker v Sabli in Šatili ter prepoved izgovarjanja besede Palestina, kot se zariše rja na njeni dlani, ki se odkruši z vodnega zbiralnika – in se, ko dlan podrži proti soncu, spremeni v zlatast prah.
Zadnja primera morda najbolj pomenljivo zarisujeta avtoričin pristop h gradnji barvitih pesniških podob oziroma v prozo odete poezije, ki ji ne manjka ponavljajoče se igre z imenom narobe izgovorjene ljubezni ter neredkih podob (otroške) neveste. Zbir poetičnih, intuitivno grajenih fragmentov, stkanih iz spomina, sanj, neposrednih izkušenj in otroških refleksij, sugestivni spoj otroško nedolžnega z zlom zatemnjenega sveta odraslih, ki iz načelne podtalnosti in neopredeljenosti pronica na dan po nekih drugih kanalih – to so prepoznavne pisateljske poteze Adanie Šibli, ki ta čas zavzema mesto najvznemirljivejšega glasu Zahodnega brega.