Koncert zasedbe Tame Impala je bil najavljen že v začetku marca. Ob Kobenhavnu in Zürichu je bila Ljubljana ekskluzivno koncertno nefestivalsko prizorišče na njihovem drugem, avgustovskem delu turneje po starem kontinentu (naslednji teden bodo nastopili še v Edinburgu in Dublinu). Občinstvo je smrtno resno vzelo namig Kina Šiška o načrtovanju letošnjega poletja. Že nekaj dni pred koncertom so bile vstopnice v predprodaji pokupljene, na dan koncerta pa se je pred kinom že od popoldneva čakalo na preostale karte, ki so bile razgrabljene uro pred koncertom, ki ga je uvedla mlada hrvaška kantavtorica Lovely Quinces, ozračje pa še bolj ogrela francoska gostja Nadeah.
Z lansko drugo ploščo Lonerism so Tame Impala obnoreli svet. Navdušili so kritiko in okoli sebe zbrali zagreto in naklonjeno publiko. Plošča se je prebila med zanimivejše in zelo hvaljene izdaje lanskega leta, sam bend pa se je kot pravi mali hit znašel na čelu prerojenega novega vala rockovske psihadelije, ki ga tvori s široko paleto intrigantnih imen (Animal Collective, Django Django, Moon Duo, Wooden Shijps, Mugstar, Psychic Ills, Voice Of the Seven Thunders…). Tame Impala sodi v mehkejši del te struje, ki jo odlikujejo različni pristopi in tehnike ustvarjanja, od obračanja h koreninam in pionirjem psihadelije do uporabe nove tehnologije in seganja po nekonvencionalnih prijemih. Z njimi skačejo iz rockovskih obrazcev, psihadeliji pa dajejo sveže krvi.
Mlado skupino pooseblja dvajsetletni kitarist in pevec Kevin Parker. Samouki multiinstrumentalist drži vse vajeti v svojih rokah in je avtor vizije. Po Beatlesih je mahnjen na pop. V kozmičnih kulisah slišimo duha Pink Floydov, Yes, Led Zeppelinov in Black Sabbatha. Folk-rockovska enostavnost in zasanjani stoner rock se pleteta s postradioheadovskim eksperimentom, razvlečenimi hardrockovskimi rifi, krautrockovsko progresijo in frikovsko odmaknjenostjo. Ves ta preplet se na odru Katedrale ni fluidno razlil. Sploh v instrumentalnih izletih, ki so delovali nedorečeno in brez zanosa. Iz balasta je zijalo, kot da se Parker še ni odločil, v katero smer bi zapeljal nastavke, pretirana podrejenost ostalih članov njegovi volji in viziji pa je jemala vetra skupinskemu zvoku, ki se ni spreobrnil v vihar ali zapeljal v trans. Bil je odrezav in (pre)mil. Piš na reverbu je odzvanjal kot čudežni zvočni svet morske školjke, prislonjene na uho. Vrhunec presenetljivo ležernega nastopa je bil triptih skladb Solitude In Bliss, Half Full Glass of Wine in Elephant, s katerimi se je pokazala suverenejša plat še mladih Tame Impala in Parkerjev talent za skladanje pesmi. Dolga pot jim je tlakovana, če le ne spreleti Parkerja kakšna čudna muha.