Prva živi ali bolje životari na svojem invalidskem vozičku, sanjajoč o srečnih časih predvojne mladosti, brez pravega stika z drugima dvema, čeprav so stlačene v en sam, bedni prostor. Hčerka Halina je že otrok socializma, vzgojena v pomanjkanje, vajena ponižanj in torej na neki svojevrsten način že pripravljena na novega gospodarja, kapitalizem, ki ji je namenil isto vlažno stanovanje in isto žolico za dnevni obrok kot prejšnji režim. Njena počasnost, mehanskost, otrdelost in vdanost (v izjemni interpretaciji Saše Pavček) imajo zato v sebi tudi neko posebno preživetveno strategijo: ker v nič ne upa, nič ne pričakuje in nič nima, se lahko s tem ničem in s tem »ne« na neki črnohumoren način poigrava. Revija Zate, ki jo pobere na smeteh (zastonj, kot pravi) se v njenih rokah spremeni v Ni zame in premnogi nasveti, ki jih prebirata s prijateljico Boženo (Nina Valič), dobijo spredaj svoj »ne«: kraji, kamor ne bosta šli na dopust, stvari, ki si jih ne bosta kupili...
Tandem Pavček-Valič, ki ves čas bolšči ali v televizijo ali v revijo, je kot nekakšno sodobno nadaljevanje klasičnega absurdnega čakanja Vladimirja in Estragona, ki pa samo še v neskončnost gleda podobe televizičnega življenja, tako nedosegljivega, da si ga tudi zares želeti ne more več. Predvsem zato ne, ker je mali svet malega človeka tako prežet s piksli (povsem prepreden s projicirano mrežo), programov pa je toliko in tako hitro bežijo mimo, da se resnično hrepenenje sploh ne more usidrati. Programi, te uprizarjata Televizijska voditeljica (Iva Babić) in Igralec (Aljaž Jovanović), so seveda do konca banalni, kot so nehvaležno enoplastni lik režiserja Moškega (Matjaž Tribušon), Edyte (Vanja Plut) in že povsem odvečna virtualna Monika (Tina Vrbnjak). Tiste vrste tolikokrat prikazan kliše plehkosti, da nam počasi že bolj daljša nosove kot oni »izvirni« na tv. In seveda, tu je osrednji lik, vnukinja, Mala kovinska deklica (Alida Bevk), ki skuša s svojim revoltom razširiti prostor – in soba se dejansko postopoma veča ali pa vsaj dobiva dimenzije, ki jih je imela, preden je socializem iz stanovanj naredil golobnjake (scenograf Branko Hojnik). Uporniška najstnica torej, in tudi ta lik je zaradi močne gledališke obrabljenosti hud izziv tako za igralko kot za režiserko Ivano Djilas. Slednja ji poleg obilnega teksta, v katerem preigrava zanimive zavrnitve, absurdne preobrate in »teoretične« eskapade, naloži še izgovarjanje didaskalij, in tako je deklica nenehno navita do konca, kot jezni glas resnice, da je to generacija, ki nima lepe mladosti, ki se je bo lahko spominjala v bedni starosti, da ni niti tista, ki zna najti »presežni užitek« v sprijaznjeni pasivnosti, ampak izgubljena v blatu prejšnjih zgodb (vojna, nacionalizem, ideja Evrope...) in brez prihodnosti.
Njena nenehna eksaltiranost in nagovori pa jo prej kot vse cefrajočo »fuck off« metalko delajo za rahlo histerično nadležnost, in čeprav prav ona najbolj precizno izreka razcep, v katerem živijo, zaradi poplave besed za gledalca nekako ostaja »out«. Nekako je ne slišimo. Ali je to intencionalno – kajti kdo to generacijo danes v resnici posluša? – ali pa je nehotena posledica neke nastavitve lika in celotne predstave, ki v drugi polovici zaradi redundance dražljajev in virtualnih ter realnih oseb na odru majčkeno zapade tudi v prazen tek, je težko reči. V spominu nam ostaneta predvsem neprekosljivi potlačenki Saše Pavček in Nine Valič.
