Trojica novih romanov v prestižni zbirki Moderni klasiki, ki jo že vrsto let izdaja Cankarjeva založba, naj bi po prvotnih načrtih na police prišla že marca, toda urednik Andrej Blatnik meni, da niti ni treba posebej pojasnjevati, zakaj se je to zgodilo šele sredi poletja. »Razlog je negotova situacija glede javnega financiranja, ki pa je pomemben pogoj za izdajo tako zahtevnih del,« doda. To so namreč besedila, ki zahtevajo najboljše prevajalce in pisce spremnih besed, obenem pa se ne prodajajo v komercialnih nakladah; nejasna finančna slika (tudi zaradi poznih razpisov Javne agencije za knjigo) je tako botrovala nekajmesečnemu odlogu izida. »Ki bi bil še daljši, če dve knjigi ne bi izšli s pomočjo evropskih subvencij,« pojasni Blatnik; tretja knjiga je izšla s subvencijo Javne agencije za knjigo. Kakor koli že, zdaj so pred nami tri sveža dela, ki so po besedah sogovornikov »vredna branja«.
Mirko Kovač, eden izmed najpomembnejših sodobnih pripovednikov s srbskega in hrvaškega jezikovnega območja, se med naše bralce vrača s knjigo Mesto v ogledalu, ki jo je v slovenščino prevedla Stanka Rendla, uredil pa Zdravko Duša. Po besedah avtorja gre za njegovo zadnje delo, ki se ukvarja z njegovimi spomini in družino ter se dotakne tudi kolektivnega spomina iz krajev njegovega odraščanja. Poleg njega je glavna figura romana neulovljivi lik veseljaškega očeta, ki po besedah prevajalke v odraščajočem dečku vzbudi »odpor in nezavedno občudovanje«. Zdravko Duša pristavlja: »Ta knjiga poskuša povzeti vse njegovo dosedanje pisanje, obenem pa je to njegova najbolj temeljita in tudi najbolj umirjena knjiga.«
Delo Shajanje ene najvidnejših irskih pisateljic Anne Enright prepleta dvoumni pomen besede shajanje oziroma črpa iz dejstva, da moramo takrat, ko se z nekom shajamo, z nekom tudi shajati. Glavna junakinja Veronica mora tako shajati z resnico o mrtvih, ki jo odkrije, hkrati pa mora najti način, kako shajati brez brata Liama, ki je naredil saomomor. S prevodom in netipično spremno besedo je delo slovenskim bralcem približal Aljaž Kovač. »Že s samim prevodom naslova sem hotel ujeti neko pomensko dvoumnost, dvojnost silnic, ki glavno junakinjo vlečejo od njene družine in jo na drugi strani držijo nazaj.« Tudi naslovnica knjige z morskim motivom po Kovačevih besedah predstavi tematiko soočanja in zavednega pozabljanja spominov – s pomočjo stopinj v pesku, ki predstavljajo sled preteklosti in prihodnosti v našem telesu, ter morja, ki sledi zabriše.
Roman Popek sveta makedonskega pisatelja Venka Andonovskega je poslovenila in s spremno besedo opremila Sonja Dolžan, uredniške naloge pa je tako kot pri romanu Enrightove prevzel Andrej Blatnik. Besedilo v prvem delu na svojevrsten način pripoveduje o svetih bratih Cirilu in Metodu, v drugem delu pa se izkaže, da je sedanjost samo preslikava tako imenovanega srednjeveškega »mračnjaštva«. »V delu je razvidno avtorjevo dobro poznavanje slovanske kulturne dediščine in razmer v sedanjosti,« ugotavlja Blatnik, ki poudarja, da to ni zgodovinski ali biografski roman, temveč delo, ki s svojim narativnim postopkom neprestano razmišlja o tem, kaj je kultura in kdo jo ustvarja.
