Roman je povsem brez ambicije, da bi skušal zgodbi nadeti kako sporočilo, premislek, uvid, filozofski utrinek. Prinaša najbolj golo, čisto, vsega presežnega izčiščeno naracijo. Če vemo, da se slovenski romani večinoma upehajo, ker v svojo zgodbo s silo tlačijo globoka spoznanja in življenjske resnice, so Srečni konci kot njihov antipod svojevrstna osvežitev. Roman je pravi pripovedovalski maraton, pri katerem se zdi, da avtorja vodi namera povedati čim manj s čim več. Kar je nenazadnje že kot kurioziteta lep avtorski dosežek. Še posebej če je avtorju čisto odveč bralec.
Pri tem ni nujno glavni problem množina tematik in na vse strani razpršena pripoved. Problem je čisto preprosto ta, da je avtor Srečnih koncev gostobeseden. Kdo bi rekel, da gre za problem stila. A večji problem se zdi artikuliranost na ravni celote besedila. Pripoveduje zgodbo, ki je ravno prav nenavadna, da bi bila lahko silno zanimiva, če bi več avtorskega dela vložil v njeno kompozicijo in ekspozicijo. Namesto tega ogromne količine besedila porabi za dogodke, ki v zgodbi nimajo posebnega pomena. Razvije stranske zgodbe, ki v pripovedi nimajo posebnega pomena. Razvija dialoge, ki v pripovedi nimajo posebnega pomena. Razvija celo like, ki za pripoved nimajo posebnega pomena. Problem je povezanost vseh teh dogodkov, pripetljajev, osrednje zgodbe, preusmeritev, zastranitev, dialogov in likov v pripovedno celoto. Avtor namenja največjo gostoto svojih besed povsem arbitrarnim elementom zgodbe, medtem ko se zdi, da ključnih elementov ne zna primerno definirati, vzpostaviti, osvetliti.
Avtor svojo pripoved povsem brez refleksije ohomota okoli zgodb(e). Že dolgo ni nihče tako obetavnih tem in motivov v celoto povezal na tako dolgovezen in suhoparen način: sprijenost sodobnih družinskih odnosov, transrežimski politični karierizem, pomen napačnih odločitev za slovensko izseljenstvo, oglaševalski spektakli in debakli, arhitekturna preobrazba slovenske Istre, tegobe kulturnega proletariata.
Bralci bi srečne konce, ki so lahko tudi žalostni, bralci ne bi, da smo srečni, ko se prebijemo na konec.
