Woolgathering pomeni zbiranje volne, v prenesenem pomenu pa zasanjanost, raztresenost oziroma duhovno odsotnost. Četudi prebiranje avtoričine lirične proze namiguje na preneseni pomen – sanjarjenje, zazrtost v spomine, otroštvo, družino in naravo, se dobesedni pomen nanaša na avtoričine korenine, saj naj bi njena prababica kot potomka norfolških ovčarjev svoje gene prelila v vnukinjo. In v umetniško izražanje zazrta Smithova, »samotna ovčarica«, je »zbirala kosmiče volne, ki jo je roka vetra spulila s trebuha jagnjeta«. Da se je prevajalec odločil za preneseni pomen naslova, ni presenetljivo, saj celotna knjižica nostalgičnih reminiscenc na preteklost, ki nenadzorovano potujejo skozi avtoričin doživljajski svet in tkejo lirični tok zavesti, daje vtis vznesenega dnevnega sanjarjenja.
Zapisi, ki so v primerjavi z avtoričino glasbo mehkejši, ranljivejši in morda dopuščajo spravo s preteklostjo, se tu in tam dotaknejo zanjo preveč omejujočega katolištva. A manj udarno kot njena pesem Gloria, ki se začne z »Jezus je umrl zaradi nekogaršnjih grehov, a ne mojih«. Hkrati se spominja svojih idolov Arthurja Rimbauda, Sama Sheparda in Paula Gettyja, predvsem pa se pa vrača k družini, kjer išče izgubljene koščke mozaika sreče. Pri tem skozi dogajanje samo, ki ga neposredno prenaša na papir, bralca seznanja z načinom nastajanja teh zapisov.
Smithova, ki se je v času pisanja Sanjarjenj počutila »grozno in neizrekljivo melanholično«, se s spomini poskuša vrniti v otroški in mladostni svet. »Kako srečni smo, ko smo otroci. Kako glas razuma zatemni svetlobo,« piše. Morda si je zato bolj kot kaj drugega želela postati sanjavec, kar koli naj bi to pomenilo. Na melanholičnem, z izgubami prepredenem polju življenja se je vzporedno z glasbeno kariero prebijala tudi skozi osat in trnje, »brez naloge, ki bi bila bolj posebna od reševanja bežne misli iz glavnika vetra kot kosem volne«.
