Solidarity Sing Along je zadnji preživeli del protestniškega gibanja, ki je pred tremi leti pretreslo wisconsinsko glavno mesto. Priznam, da o teh protestih poslušam, odkar sem prišla, a jih nisem jemala preveč resno, saj se mi je zdelo, da smo v zadnjih letih vsi imeli svoje gibanje – in zakaj bi bilo, lepo prosim, njihovo kaj posebnega? Po začetnem nezaupanju pa zdaj priznam: vredno je poročanja. Začelo se je, kdo bi si mislil, z zakonom o uravnoteženju javnih financ pod taktirko republikanskega guvernerja Scotta Walkerja. Med različnimi rezi v šolstvo in javni sektor se je skrivala večja bomba: paket kontroverznih ukrepov, ki so onemogočali delovanje sindikatov in skorajda izničili možnost kolektivnih pogajanj. Dejstvo, da je bila rigorozna zakonodaja predlagana prav v Wisconsinu, ima simbolno težo: če jo sprejme ena najbolj progresivnih ameriških držav, bi to podelilo legitimnost podobnim poskusom po vsej deželi.
Madison ima dolgo zgodovino protestov, a tega, kar se je zgodilo, ni nihče pričakoval. Februarja 2011 je nekaj sto ljudi čez noč zasedlo Kapitol, mesto je okupiralo desettisoče protestnikov, skupina demokratskih senatorjev je zbežala iz države, da bi onemogočila kvorum, potreben za glasovanje o novem zakonu. Zaprli so šole, ker so zdravniki izdajali lažna bolniška potrdila učiteljem, ki so odšli na ulice, tam so se jim priključili celo policisti in zavladal je kreativni kaos, a tudi zanos in upanje, da civilna akcija lahko resnično kaj spremeni. Po treh tednih se je guverner domislil luknje v zakonu, potrdil ukrepe in vrgel protestnike iz Kapitola. Sledile so največje demonstracije v zgodovini države, ki se jih je udeležilo več kot 100.000 besnih ljudi. Ni pomagalo. Nato so, prav tako prvič v zgodovini države, zbrali dovolj podpisov za odpoklic guvernerja. Znova jim je spodletelo: shizofreni Wisconsin, natančno razdeljen med rdeče in modre, je izbral Walkerja. V Madisonu ima vsak svojo osebno protestniško zgodbo in še danes lahko začutiš globoko razočaranje. Nostalgični so in redkobesedni. Kot bi mi hoteli sporočiti: »Da, izgubili smo – in to je vse, kar lahko povemo o tem.«
Steve Burns, profesor matematike na lokalnem kolidžu in eden redkih, pri katerem ni čutiti ne nostalgije ne grenkobe, se je aktiviral takrat, ko je večino prevzel obup. »Vedel sem, da potrebujemo nekaj, kar nas bo držalo skupaj.« Na hitro je natisnil deset pesmi, polepil plakate, zbral ljudi in utemeljil Solidarity Sing Along. Aktivnih članov pobude je danes več kot sto, ravno toliko, da se jih dnevno nabere okoli trideset. Kako to, da še vedno vztrajajo? Nekaj je tudi na tem, da so se v tem času spoznali in povezali, zato ne pridejo samo zaradi protestiranja, temveč tudi zaradi druženja s prijatelji, razlaga Steve. Največjo uslugo notranji konsolidaciji skupine je naredila policija, ki jih je lani nadlegovala pod pretvezo, da prirejajo neprijavljen dogodek. Podelili so jim kazni za petje, momljanje in celo za tapkanje z nogo. Ko se pevci niso odstranili, so jih vklenili, med njimi tudi štirinajstletno dekle, lokalnega gasilca in veterana vietnamske vojne. Posledica je bila samo še trdnejša odločenost protestnikov, da se nikamor ne premaknejo; kot dodaten bombonček je prispela še javna podpora zvezdniških upornic Pussy Riot.
A protestniški pevci ne naletijo vsepovsod na simpatije. Sosed Jack, mlad in razgledan novinar, s katerim se pogosto nahajava na različnih straneh, ni navdušen, ko izve za temo moje kolumne. Zakaj pišem o tem? Saj gre za skupino brezposelnih ljudi, ki nimajo pametnejšega dela, kot da se sprehajajo s plakati naokrog! Protesti so mimo – mar mislijo, da lahko kaj spremenijo? Čeprav me Jackova argumentacija očitno iztiri, je njegovo vprašanje na mestu. Solidarity Sing Along je ljubka stvar, toda kaj pravzaprav pomeni? Gre samo za lokalno ekscentričnost, ki jo bodo uvrstili na seznam turističnih zanimivosti (če je že niso), ali je na tem kaj več?
V iskanju odgovora mi pomaga Jackson Foote, doktorski študent, ki že dve leti preučuje ta pojoči pojav. Pravi, da obstajata dve vrsti gibanj: tista, ki so usmerjena proti cilju, in tista, ki se osredotočajo na proces. Jack je po mojem občutku predstavnik miselnosti, usmerjene proti cilju. To pomeni, da ga zanima jasno razmerje med vloženim delom in rezultati. Pred kratkim je napisal članek, ki je imel 20.000 klikov na internetu. Njegovo delo je nagrajeno, Jack je zadovoljen. Tovrstno logiko med drugim povezujem s kapitalističnim modusom delovanja, katerega vodilo je v prvi vrsti dobiček, četudi izražen v simbolični valuti spletnih. Energija in čas se ne porabljata zastonj.
Solidarity Sing Along je, po drugi strani, primer gibanja, ki se je iz prve kategorije preoblikovalo v drugo. Če so bili na začetku del velikega Dogodka, so danes postali neodvisno gibanje. Protest je minil, to je jasno. Ne upajo, da bodo spremenili njegov izid. A to ne pomeni, da so sprejeli novo stanje kot samoumevno. Tam so zato, da opozarjajo, da je nekaj narobe. Da zmotijo podobo na videz brezhibno tiktakajočega sveta: delavnika urejenih ljudi, ki strumno korakajo po sijočih pločnikih in se jim zdi, da živijo v edini mogoči resničnosti. Tam so, da v javni prostor vnašajo prezrte pojme, kot so solidarnost, sindikati, pravičnost. Da besede, ki jih slišimo v suhoparnih intelektualističnih pogovorih, povežejo s čutnostjo, užitkom, norčavostjo in kreativnostjo, ki so vezivno tkivo vsakega upora. In najbolj pomembno: da vzdržujejo kontinuiteto uporništva, tradicijo nepokorščine in aktivne civilne družbe. Protestniški duh ni nekaj, kar pridobiš in potem imaš, temveč nekaj, kar nenehno gradiš in si prisvajaš – je proces.
Spomnim se, ko smo pred leti občudovali arabsko pomlad in se čudili, kako je kaj takega sploh možno. Takrat je Ervin Hladnik Milharčič napisal odličen članek, v katerem je pojasnil, da iz zahodne perspektive vidimo samo veliki Dogodek, ne pa tudi dolgoletnega marširanja po ulicah, vrste majhnih zborovanj, ki so nato kulminirala na Tahrirju. Čeprav se izogibam primerjavam med tako različnimi družbami, gre za podobno logiko. Protesti so pojavi, ki pridejo v ciklih, a noben se ne zgodi sam od sebe. Ni velikega poka brez kontinuitete majhnih pretresov. Z jezikom družbene teorije: ni diskontinuitete brez kontinuitete. Solidarity Sing Along se ne bi zgodil brez Protesta, a tudi ta ne bi obstajal brez tradicije »smešnih« pojavov, ki jih pri življenju držijo »čudaki«. Zato zdaj vem, kaj bom odgovorila Jacku, ko ga naslednjič srečam. Vem, kaj počnejo hecni ljudje, ki vsak dan na videz pojejo v prazno. Pripravljajo mu teren za poročanje o novi veliki zgodbi z jasnimi rezultati.
