Mednarodna skupinska razstava, posvečena imaginarnim svetovom izbranih ustvarjalcev, njihovim notranjim vzgibom in obsesijam, se nanaša na celotno obdobje 20. stoletja, zaznamovanega (tudi) s ponovnim odkrivanjem ljudskih modrosti, ezoterike in misticizma. Izhodišče zasnove in postavitve predstavlja delo Enciklopedična palača sveta Marina Auritija, ki je v 50. letih ustvaril maketo visokorasle zgradbe, ki bi hranila dosežke človeštva. Projekta seveda ni uspel realizirati v predvidenih proporcih, saj naj bi ta novodobni babilonski stolp v višino meril polnih 700 metrov. A utopična ideja o svetišču, ki hrani vso modrost sveta, je v dobi digitalnih medijev vendarle nekoliko preživeta. Svetovni splet je deloma že postal neizmerna shramba domislic in znanja, ki od posameznika zahteva zlasti selektivnost in iznajdljivost. Zagovorniki prostega pretoka informacij vedo povedati, da za uresničenje utopije ni potrebna lupina, ampak liberalizacija zakonov o avtorskih pravicah, ki držijo številne modrosti pod ključem. A bienalna razstava se v svoji 55. izdaji z elitizacijo znanja in izobrazbe ne ukvarja. Namesto tega se poigrava z idejo eskapizma, ki je številnim izbranim ustvarjalcem v danih družbenih situacijah pomenil pribežališče, vendar obiskovalec o njihovem kontekstu izve (pre)malo. Auriti je maketo gradil v času hladne vojne, ko je njegova domovina (ZDA) ideološko »čistila« družbo zametkov socializma, zato je ideja univerzalne povezanosti pod praporom znanja dokaj razumljiva, a ob bližnjem pogledu je moč zapaziti znake geopolitične omejenosti – nad štirimi vhodi v palačo namreč vihrajo zastave le štirih držav: Italije, Francije, Španije in ZDA.
Postavitev se nadaljuje s skrajno heterogenim naborom del, ki tematizirajo najrazličnejše aspekte nedavne preteklosti. Panoramske fotografije Eduarda Spleterinija prikazujejo alpska pogorja, Eliot Porter fotografira ptice, Okhai Ojeikere ekstravagantne pričeske, Eugene von Bruenchenhein pa akte svoje žene pred mizanscenimi ozadji. Obsežna je sekcija umetniških samorastnikov, ki jo odpira Rdeča knjiga psihoterapevta Carla Junga, ustvarjena v maniri srednjeveških iluminiranih rokopisov, prevladujoče pa so prakse, kot so obsesivno zbirateljstvo, ljubiteljska antropologija eksotičnih dežel ter odkrito koketiranje z mistiko in religijami. Med predstavljenimi artefakti je začuda le malo del, ki prepričajo z vizualno in sporočilno lucidnostjo, relevantno (tudi) za današnji prostor in čas.
Osrednjo razstavo ob vsej njeni eklektičnosti in eksoticizmu zaznamujeta velika mera nostalgije, ki se izrisuje v intimnih mitologijah in impresijah umetnikov, ter neaktualnost. Svet je danes na razpotju, v zraku je čutiti spremembe, posledično pa se tudi (likovna) umetnost – ker pač ima to možnost – pogosto odziva na stvarnost danega trenutka. Ob ogledu britanskega paviljona si je tako težko predstavljati podobno samokritiko znotraj dominantnega javnega diskurza. Jeremy Deller je namreč z veliko mero ironije in samorefleksije, a brez moraliziranja, orisal samoumevnost dikcije nacionalnega ponosa in samozaverovanost, ki sloneča na neizmerni medijski propagandi pušča le malo manevrskega prostora za dvom in premislek o splošno sprejetih normah lastnega okolja.
V nasprotju z muzejsko statičnostjo osrednje razstave so nekateri državni paviljoni vendarle posegli v aktualnost danega trenutka. Poleg izstopajočih ruskega in grškega razstavišča, v katerih so pretkano predstavljene interpretacije manipulacij znotraj monetarnih tokov, je v podobni maniri zastavljena tudi slovenska predstavitev. Celostno delo Za naše gospodarstvo in kulturo Jasmine Cibic ponuja v premislek odnose med ideologijo, ekonomijo in umetnostjo na podlagi lokaliziranega, a simptomatičnega primera stvaritev in idej arhitekta Vinka Glanza. Ti fenomeni, značilni za določeni prostor in čas, se v dveh igranih filmih zlahka berejo v povsem univerzalni luči. Četudi so se kuratorji v zadnjih letih izogibali političnim implikacijam osrednjih razstav – zadnjo politično obarvano razstavo je pripravil Robert Storr leta 2007 – je širša konstelacija prireditve vselej nezadržno geopolitična. Letos je tako med medijsko bolj izpostavljenimi prvi vatikanski paviljon, ki razglaša jasno agendo, kot kontrapunkt kitajskemu paviljonu pa se na dveh drugih lokacijah pojavlja kitajski disident Ai Weiwei. Če razstava Enciklopedična palača podaja romantični pogled na preteklost skozi pregled alternativnih možnosti pobega od kolektivne stvarnosti, so ravno avtorji kitajskega paviljona z rabo sodobnih medijev ponudili luciden pogled na aktualno domačo in globalno stvarnost – med drugim problematiko poblaznele demografije sveta.