Z drugo ploščo Meir ostajajo Kvelertak trdno v sedlu. Uspeh in lovorike jih niso zanesli z začrtane poti, temveč so le utrdili njihovo metalurško samozavest. Za lični umetniški ovitek, ki v sebi skriva sile zla v raju, je kot ob prvencu spet poskrbel ameriški slikar John Dyer Baizley iz skupine Baroness, za mogočno produkcijo pa Kurt Ballou iz metalcore skupine Converge. Naslov albuma – v prevodu »Več« – podčrta zrelost, artikuliranost in dorečenost enajstih novih skladb, ki brez preračunljivosti nadaljujejo sago s prvenca. Skrajno napadalen križanec neomajno melje blackmetalsko blasfemijo, uživaške težkorockovske rife, tolpaške ulične punk-hardcorovske napeve, pocukrane metalske solaže, ramonoiden rock, elegične akustične kitarske akorde, garažnorockovsko nabritost in vse skupaj s presenetljivo lahkoto zliva v smrtonosen kroše. Iz zgodovine naelektrenega, težaškega, ostrega, agresivnega kitarskega rocka zajema z veliko žlico in s še večjo vrača. S tremi kitarami spomni na montrealski družbeno angažirani noise-punkovski kolektiv Fucked Up, a kjer Kanadčani zapadejo v alter-sonično atmosferiko, Kvelertak eksplodirajo z brutalnim metalskim nažiganjem.
Za namige ni prostora. Preveč referenc bi bilo. Hrupna in prodorna plošča navdušuje s svežino, razburljivostjo, zabavnostjo, sodobnostjo, izzivalnostjo in zdravim zgodovinskim spominom. Opraviti imamo z nasičenim in nevarnim rockom, ki mu Kvelertak izvirno pravijo »death'n'roll«. Z njim iskrivo nadaljujejo zlato tradicijo močne, razvite, raznorodne, razgibane in pogostokrat ekstremne skandinavske rock scene. Za marsikatere fluidne motive jih niso navdahnili le rojaki Turbonegro, ampak tudi Mayhem, Enslaved, Darkthrone in Satyricon. Ne samo besedila v kleni norveščini, nasploh je ves njihov direndaj avtentično norveški oziroma vikinški.
Pod odrom Kvelertak je mogoče pričakovati heavymetalce, rockerje, punkerje, blackmetalce, hardcorovce, bikerje, crustovce. Vse te ikonografije oziroma rockovski odvodi so zliti z velikim »guštom« in občutkom. Če ste mislili, da so kitare za odmet, rock pa mrtev, se pošteno motite. Punk, heavy metal, (post)hard core, black metal in rock tu dihajo kot eno. Kvelertak ne glorificirajo rocka, temveč ga preprosto streljajo s težkimi mitraljezi in s pravšnje odmerjenimi rafali.
