Elise ima vse, kar naj bi človek v zrelih letih potreboval za mirno življenje: topel dom, predanega moža Henrika, dva skoraj odrasla sinova, hišico ob jezeru in mizo z vrezanimi začetnicami. Njeno življenje je urejeno, čeprav morda že rahlo monotono. Po dolgih letih zakona ni več velikih pretresov, a tudi ne velikih želja. Potem pa – kot strela z jasnega – srečanje na kulturnem dogodku, ki spremeni vse.
Tako se začne risoroman Pospremi me do vogala švedske striparke, slikarke in ilustratorke Anneli Furmark, ki je zdaj izšel tudi v slovenščini pri založbi VigeVageKnjige, v prevodu Mite Gustinčič Pahor. V njem spremljamo zgodbo dveh žensk v zrelih letih, ki se zaljubita. Zaljubita tako silovito, tako telesno in brez obrambe, da vse, kar je bilo prej samoumevno – zakon, identiteta, vsakdan – razpade na drobce. Elise, žena in mati, se zaljubi v Dagmar, prav tako poročeno žensko z otroki. Sprva diskretno, nato vse bolj strastno. Medtem se doma razpira vse globlja tišina.
Zgodba brez sodb, risba brez odvečnih potez
Avtorica zgodbo pripoveduje z zadržano občutljivostjo, brez moraliziranja ali dramatičnih razsodb. Elise ni prikazana kot upornica ali žrtev. Je predvsem nekdo, ki se znajde v čustveni situaciji, za katero nima jezika, niti strategije. »Kaj me to naredi?« se sprašuje, ko prvič doživi močno telesno privlačnost do ženske. Zaljubljenost jo preseneti bolj kot kar koli drugega. Ne zaradi spola druge osebe, temveč zato, ker si ni mislila, da je to sploh še mogoče.
Njena zgodba se prepleta z zgodbo Henrika, moža, ki ostaja tih, razmišljujoč, zmeden. In na neki točki – svoboden. Tudi njega doseže nova strast, nova oseba. V enem najbolj ganljivih prizorov oba skupaj stopita v morje, tiho, vsak s svojo miselno prtljago. Njuni telesi sta narisani v blagih potezah, a njuna drža pove več kot stotere replike.
Anneli Furmark uporablja značilno, zračno risbo, podkrepljeno z barvno paleto, ki se premika med poletno zeleno, otožno modro in rdečo, ki utripne v trenutkih telesne bližine. Risoroman ni le zgodba, temveč tudi prostor – severna Švedska, hribi, gozdovi, morje – ki daje ritmu pripovedi dih in tišino.
V tem prostoru se prepletajo vprašanja, ki niso nova, a so redko upodobljena s takšno nežnostjo: kaj se zgodi, ko se ljubezen zgodi »prepozno«? Kako ločiti poželenje od odločitve? Kaj pomeni biti zvest – drugemu ali sebi? In ali je sploh mogoče ljubiti dve osebi hkrati?
Pojdi z menoj do vogala ni »coming out« zgodba, niti ni zgodba o begu od utrujenega zakona. Je pripoved o vmesnem, o razpokah med gotovostmi, o trenutku, ko se človek zave, da ga življenje še vedno lahko preseneti – in da je presenečenje lahko tudi lepo, četudi boli.
Risoroman je bil ob izidu na Švedskem deležen številnih pohval in ni presenetljivo, da je prevod dočakal tudi pri nas. S tem delom se Anneli Furmark pridružuje redkim ustvarjalkam, ki upodabljajo kompleksnost ženskih čustev v zrelih letih brez zatekanja k stereotipom. Elise ni karikatura – je nekdo, ki želi živeti v resnici do tistega, kar trenutno čuti, tudi če tega ne zna poimenovati. In ravno to je največja moč risoromana: ne razlaga, ne sodi, temveč gleda – in predvsem vidi.
