Skupina je promovirala emancipatorne ideje o internetu kot demokratičnem mediju, ki naj bi služil prosti izmenjavi idej, izkušenj in materialov, obenem pa kot poligon za umetniško delovanje in necenzurirano obveščanje. V času, ko je neoliberalni projekt žel sadove svoje ideološke zmage, so v duhu uporniških avantgardnih gibanj nasprotovali komercializaciji (spletnega) življenja in institucionalizaciji (lastne) umetnosti. net.art je bil potencialno imun za potrebo umetnostnega sistema po kanonizaciji vsega novega in svežega, saj je zaradi svoje nematerialnosti izvorno deloval zunaj galerijskih in muzejskih prostorov. A skupina je bila kljub skupnemu nastopu povsem heterogena. Izraznost Vuka Ćosića je izrazito angažirana in humorna, Heath Bunting deluje na meji neposrednega aktivizma, jodi.org povzema specifično vizualno govorico spleta in računalnika, Alexei Shulgin je blizu vizualni poeziji, Olia Lialina s pomočjo interneta vzpostavlja večplastno in nelinearno naracijo ter z delom My Boyfriend Came Back from the War (Moj fant se je vrnil iz vojne) gradi intimno zgodbo o posledicah prve čečenske vojne. Spletni umetniki prve generacije so izražali tudi svojstveno institucionalno kritiko, saj so pristali na galerijske predstavitve in muzejske odkupe, a so se obenem aktivno posvetili tudi samozgodovinjenju. Obdržali so kontrolo nad svojim delom in leta 1999 razglasili smrt net.arta. Pričujoča razstava se ni ustavila na tej ločnici, ampak je fenomen umetnosti na spletu zaobjela širše. Skoraj polovica razstavišča je tako namenjena avtorjem in delom, ki so internet kot osrednji izrazni medij aktivno uporabljali po zatonu net.arta. Ta se je proslavil kot eno prvih gibanj, ki se je sočasno in enakovredno razvijalo na globalnem prizorišču, obenem pa je »avtohtono« tudi v slovenskem prostoru. Poleg Ćosića so se s spletno umetnostjo aktivno ukvarjali Igor Štromajer, Teo Spiller in Jaka Železnikar, njim ob bok pa so predstavljeni akterji druge generacije, kot so Cory Arcangel, Justin Kemp in !Mediengruppe Bitnik.
Razstava pa se neizogibno sooča z izvorno težavo net.arta in spletne umetnosti – vprašanjem galerijskega predstavljanja in objektivizacije spletnih del, zato je kot osrednje vozlišče vzpostavljena spletna stran s povezavami na dela, ki jih je mogoče v celoti užiti le v virtualnem prostoru medmrežja. Poleg tega so nekatera ikonična dela predstavljena v bežnih izsekih v obliki plakatov ter na strojni in programski opremi računalnikov iz leta 1997, ko je gibanje komaj dve leti po svojem nastanku zasedlo pomemben del manifestacije Documenta X v Kasslu. Tako je naslov razstave, navezujoč se na antologijo Dada Painters and Poets, ki je leta 1951 po tridesetih letih ponovno aktualizirala dadaizem, (namerno) nenatančen. net.art namreč nikdar ni zapadel v pozabo. Za to so poskrbeli protagonisti sami, ki so izkoristili danosti novih komunikacijskih mrež za afirmacijo lastnih dejavnosti, in umetnostni sistem, ki je hlastno iskal stik z novimi tendencami v stvarnem svetu.