Filmi po bibličnih motivih so praviloma spektakli, navsezadnje že zato, ker ne gre brez trikov oziroma posebnih učinkov (če se spomnimo Méliesa, bi lahko celo rekli, da je invencija filmskih trikov kogenerična božji genezi). Odkar pa je digitaliziran tudi že ves živalski svet (vključno s fantazijskimi živalmi oziroma takšnimi, ki so po obdobju biblične Geneze že izumrle), tudi ves živalski vrt, ki se namesti na Noetovi barki, z vidika posebnih učinkov ne more več biti »nič posebnega«. Film o Noetu tudi v režiji Darrena Aronofskega ne more biti drugačen kot spektakel, toda ta spektakularna razsežnost je bolj nekaj nujnega kot pa bistvenega. Noe Aronofskega je namreč bolj zanimiv kot določena revizija ali reinterpretacija prve biblične apokalipse.
In sicer takšna revizija ali reinterpretacija, ki daje vtis, kot da bi bil tudi danes čas za kakšno apokalipso oziroma »prečiščenje« človeške vrste. In sicer zato, ker je postala tako mesojeda in tako morilska, skratka, tako kajnovska. Revizija ali reinterpretacija Aronofskega je torej v tem, da daje Bibliji še danes prav. Zato se je tudi tako drži. V Genezi je človeštvo sestavljeno iz Setovega in Kajnovega potomstva – in tako je tudi v filmu: kajnovci so mesojedi in z železjem oborožena krvoločna vojska, Setov potomec Noe pa je vegetarijanec in pomaga ranjeni živali tako kot ranjenemu dekletu, skratka, je nekakšen varuh življenja. Božji srd se je znesel predvsem na kajnovce (kajti oni »so napolnili zemljo z nasiljem«, je rečeno v Bibliji), ampak če je sklenil prihraniti samo Noeta, tedaj to pomeni, da je potop počistil tudi s setovci, čeprav so prav oni »začeli klicati Gospodovo ime« in hoditi po njegovi poti. Naj je torej Bog imel še tako dober namen, pa je bila ta njegova radikalna ideja prenove človeka iz nekega v njegovih očeh dobrega jedra (Noetove družine) vendarle obenem krivična vsaj do polovice tedanjega človeštva, ki ga je sklenil pokončati tako kot nasilne kajnovce. Tako se je, pač v filmski reviziji, moralo zdeti tudi Noetu, ki je prepričan, da se je Bog namenil iztrebiti vse človeštvo, njega pa je prihranil le zato, da bi rešil živalstvo. Pri tem pa je treba pohvaliti režijsko domislico, da je Noe (Russel Crowe) morda napačno interpretiral svoje sanje, v katerih se mu prikaže božja namera s potopom (v Genezi se je Bog sicer še neposredno obračal na človeka, Aronofsky pa je raje uporabil neki poznejši pasus v Bibliji, po katerem se Bog in njegove namere človeku prikazujejo v sanjah). Toda tudi Noetova zgodba se sklene kot uresničenje nekega sna, namreč filmskega. V Bibliji je ta zgodba (in z njo tudi božji poskus s prenovo človeštva) vendarle samo epizoda (kmalu za njo se stvar nadaljuje s sitnostmi, ki jih ima Bog s svojim izvoljenim ljudstvom), medtem ko se film sklene s podobo nove rajske skupnosti. Ali drugače: kjer je spodletelo Bogu, se je posrečilo filmu.
