Retrospektiva, kot bi prišla v svetišče

Predavanje, ki je potekalo v okviru letošnjega festivala Mesto žensk, je pritegnilo toliko obiskovalcev, da se je prostor Galerije Škuc izkazal kot odločno premajhen. Veliko zanimanje je torej potrdila prisotnost na dogodku, ki je obravnaval, točneje prevpraševal prav prisotnost.

V času dodiplomskega študija sem veliko brala Derridaja in vedno sem bila zelo kritična do trditev o performansu ali live artu, ki so vključevale mistično idejo o prisotnosti. A odločilna je bila predstava Marine Abramović v newyorškem Muzeju moderne umetnosti z naslovom The Artist is Present (Umetnik/Umetnica je prisoten/prisotna). Mediji so se naslajali nad Marino Abramović; naslajali v hagiografskem pomenu, da je vse čudovito, mistično, da je umetnik končno spet prisoten in da imamo lahko to neverjetno izkušnjo. Vznemirilo me je opažanje, da je kritični jezik osemdesetih in devetdesetih popolnoma izginil, denimo v primeru prizora, ko Marina Abramović sedi na vhodu muzeja in trži prisotnost kot kulturno vrednoto. Ampak kako se čustvena izkušnja sploh lahko trži? Takšna protislovja so me zmotila, zato sem se vrnila k Derridaju in razmislila glede možnega kritičnega diskurza o tem umetniškem delu. Študijo sem nato objavila v publikaciji The Drama Review.

Derrida se vrne k Husserlu, ki biti pojmovno dojema kot prisotnost; ideja, da sem tukaj in imam to izkušnjo, kar pomeni, da prisotnost obstaja, je zelo nemška, a tudi precej kartezijanska. Če je torej biti prisotnost, biti pa je vedno vezano na biti nekje, skupaj s predmeti, ki pripomorejo k temu, da se počutimo prisotne, potem je prisotnost dejansko odvisna od predmetov. Sami nismo nikoli v celoti prisotni; tako prisotni smo le z vidika filozofskega koncepta. Derrida pokaže na to protislovje. Ideja naju dveh, ki sediva druga nasproti druge in se gledava, situacija, ki jo je Marina postavila v muzeju, tu ni nič. Kaj pa je? Nihče ne ve. Prisotnost tako postane tista vrsta mistificirane besede, ki nima nujno nekega pomena. Gre za lenoben poskus razumevanja nemogočega, ki je podoben dejstvu, da je vsak trenutek, ko si predstavljamo, da smo prisotni, že minil.

Ne vem, a zdi se, da uporablja koncept prisotnosti z namenom trditve o lastni avtentičnosti. Kar je zame zelo problematično, ker – spet – kaj to pomeni, kaj dejansko s tem poveš, razen da hočeš biti tisti, ki ga pridejo vsi pogledat, tako kot denimo James Franco ali Lady Gaga… Saj kaj pa je tu drugačnega od iskanja pozornosti, nenehnih, ponavljajočih se projektov, ki bi pritegnili občinstvo – in ki jih seveda razumemo, ker smo vsi narcistični. Vendar menim, da so najbolj zanimivi tisti umetniki in misleci, ki se soočijo z lastnim narcisizmom in se vprašajo, zakaj bi bili zanimivi nekomu drugemu. Marina je očitno odkrila, da se vsi zanimajo zanjo; ne vem, kako dolgo bo trajalo, ampak trenutno… Da je to ustvarila, je osupljivo.

V tem članku nasprotujem splošno razširjeni ideji o live artu, da je treba biti tam, da ni drugega načina za izkustvo performansa. Dejansko je to temeljni problem minljivih umetniških oblik. Če o njih veš, določena dostopnost sicer obstaja – prek besede, slike…, vendar je tako kot dostop tudi izkušnja drugačna. A ogled performansa ni nič bolj avtentičen – kar koli že to pomeni. Zakaj bi bilo treba biti tam? Kaj se zgodi, če smo dejansko tam? V nasprotju s prevladujočimi trditvami o mistificirani vrednosti se zato raje vprašam, kaj točno pomeni sedeti nasproti Marine Abramović. Nujna se mi zdi večja natančnost v izrazu tega, kar mislimo, namesto golih trditev o avtentičnosti. Avtentičnosti česa? Ne gre vendar za to, da bi neposredno razumeli Marino Abramović, do nje kot osebe nimamo dostopa. O čem torej govorimo? Nihče nikoli ne zastavi tega vprašanja. Kaj točno je avtentično? Psihološki testi bodo na primer pokazali razliko med sedenjem nasproti osebe in skajpanjem. Gre za drugačno izkušnjo, ampak ali v katerem od primerov res dobimo več informacij?

To je sijajno delo, ker ne gre zgolj za podajanje trditve o prisotnosti. Umetnik se zaveda, da hočemo telo videti, nameni nam trenutek, ki pa ga počasi začne nadomeščati virtualna slika. Ekrani se množijo, hrup se povečuje, kar nam jasno kaže, da ne moremo imeti dostopa do umetnika, da je naš pogled nenehno zastrt, blokiran, slika mediirana – bodisi da gledamo umetnika ali ekrane. To je resnično zanimiv način prevpraševanja želje; med ustvarjalcem in našo željo je vzpostavljen dialog, medtem ko se način dela Marine Abramović zadnjih pet ali šest let vrti le okoli nje same.

To je zelo star diskurz. Poznamo željo po čustveni izkušnji, posebno v času socialnih omrežij. Ona igra na tem, da nam bo povrnila avtentično čustvo. Zame ni nič bolj mediiranega, raje bi bila na facebooku. Tudi muzejski prostor sam je mediiran. Nič naravnega ni v tej neverjetno koreografirani izkušnji. Grozno. Kar pa sem vedela že vnaprej.

Seveda. Za to tudi gre. Prideš z določeno dispozicijo. Kot denimo nekdo, ki se udeležuje dogodkov na umetniškem področju; ali nekdo, ki morda ni prebral veliko teorije in je le zelo navdušen, da bo srečal umetnico – potem bo odnos povsem drugačen. Zame je bilo slabše, kot sem si predstavljala. Prvič v življenju sem uporabila zveze, da sem dobila vstopnico. In tako stojim s skupino ljudi, eden od njih pa začne govoriti z mano. Izkaže se, da je to Sean Kelly, njen »diler«, ki naj bi ga vsi poznali, ker je New York pač središče univerzuma… V pogovoru sem do projekta nezaupljiva in on me gleda kot… (smeh) Ker sem si mislila, da bom enkrat vendarle na vrsti prva, je bil moj ego uničen. Seveda ne, ker nisem pomembna. Prvi je bil Sean Kelly. Ko sem potem šla v gornje nadstropje, kjer je bila retrospektiva, je bilo, kot bi prišla v svetišče; v sobi, polni fotografij Marine Abramović iz otroštva, se zdi, kot da je svetnica ali kaj takega. Toda za kaj gre, kaj ima to opraviti z retrospektivo? Zadeva je kot antropološki muzej. In nihče ne reče nič kritičnega.

Velikokrat je povedala, da ni feministka in da njeno delo ne obravnava spola. Kar pa je nemogoče, ker ko imaš nagega moškega in nago žensko skupaj, to seveda zadeva spol, pa če ji je všeč ali ne. Mislim, da je velika umetnica, ampak hkrati ne maram veliko stvari, ki jih pove ali naredi. Z njo sem se skušala javno soočiti, pa ni pred občinstvom hotela ničesar povedati. Mislim, da je to briljantno. Popolnoma sprejema, dopušča mnenja; to res občudujem. Ona je samo »prisotna«. (smeh) In ima karizmo… Jaz si sicer želim, da bi bila feministka, to bi bilo super. Ampak, seveda, feministična umetnica ne bi bila nikoli znana, ne na tak način. Kajti feministična umetnica bi prevpraševala cel aparatus.

Mislim, da je v debati prišlo do zmede zaradi uporabe prisotnosti, ki jo jaz prevprašujem v filozofskem smislu, v pomenu agency, delovanja. Sama nimam nikakršnega problema s trditvijo, da moramo imeti možnost za delovanje, za zasedbo javnega prostora. Sploh ne gre za zavračanje ideje o tem, da imaš glas ali možnost za artikulacijo političnega argumenta. Zame sta to dve zelo različni stvari. Ne strinjam pa se s tem, kar je bilo izrečeno, da potrebujemo možnost afirmacije kot bistveno žensko izkušnjo. Ker ne moreš trditi za nekoga drugega, ne veš, kakšna je moja izkušnja, jaz sama ne vem. Kar nas vrača k ideji, da naj bi vedeli, kaj pomeni biti ženska, kaj pomeni govoriti kot ženska. A tega ne moremo vedeti, in ne smemo trditi, da vemo. Ker če smo pošteni, ne morem govoriti za žensko v Afganistanu, ki nosi burko… Ne morem govoriti za nekoga, ki je anatomsko ženskega spola, a je transseksualec… Kaj pomeni reči, da sem ženska?

Točno tako.