Razstave v soseščini: Od stare lokomotive do spreminjanja sveta

Razstavna ponudba v sosednjih državah je seveda pestra in sega od slovitih, svetovno prepoznavnih imen do pomembnih lokalnih umetnikov, podobno raznoliki pa so tudi vsebinski poudarki razstav – zagotovo lahko med njimi vsakdo najde kaj zase. Naj gre za letošnji arhitekturni bienale v Benetkah in druge aktualne (a seveda tudi stalne) razstave v mestu na vodi, živahni muzejski utrip na Dunaju, kjer si je mogoče med drugim ogledati tudi razstavo, posvečeno nedokončani sliki Gustava Klimta Nevesta (Belvedere), in retrospektivno predstavitev slovite francoske umetnice Nicole L. (na ogled v Kunsthalle), ali pač množico drugih razstavnih projektov v raznih mestih – enoten seznam najbolj zanimivih je skorajda nemogoče oblikovati.

Vseeno smo izbrali pet razstav, ki so trenutno na ogled v naši soseščini, med seboj pa se razlikujejo tako po vsebini kot po intonaciji – nekatere so družbeno kritične, celo izrazito angažirane, druge se usmerjajo predvsem v opuse posamičnih avtorjev, ena pa ponuja tudi ščepec nekakšnega nostalgičnega razvedrila.

Ibrahim Mahama: Zilijifa (Kunsthalle, Dunaj)

Ugledni ganski vizualni umetnik Ibrahim Mahama, ki se je v preteklem desetletju globalno uveljavil zlasti s svojimi obsežnimi instalacijami, v katerih različne rabljene predmete in materiale kritično postavlja v nove kontekste, spomnimo pa se ga tudi kot umetniškega vodje mednarodnega Grafičnega bienala v Ljubljani pred dvema letoma, se s svojo najnovejšo postavitvijo predstavlja v prvem nadstropju dunajske Kunsthalle v Muzejski četrti. Razstava z naslovom Zilijifa, na ogled bo do novembra, ponuja povsem sveže delo, nastalo po naročilu, ki je sestavljeno iz instalacije, videa in fotografij, v njem pa se Mahama ponovno loteva premisleka materialne dediščine kolonializma, postkolonialne dobe in industrializacije, ki je močno določal že njegovo dosedanje delovanje.

Postavitev nadaljuje raziskovanje zgodovine ganskega železniškega omrežja, ki je začelo nastajati ob koncu 19. stoletja v času britanske nadvlade; tematika se neposredno odraža v glavnem objektu razstave, veliki dizelski lokomotivi, ki so jo v Gani razstavili, po kosih prepeljali na Dunaj ter spet sestavili. Mehanizmi, vozila in odnosi, povezani z zbiranjem, nakladanjem in prevozom različnega blaga, pri Mahami tudi sicer delujejo kot ena izmed izhodiščnih točk odpiranja historičnih razmerij oziroma »bremen zgodovine« – ostanki železniškega sistema, namenjenega transportu ter trgovini, tako v povezavi s predmeti in podobami, ki neposredno odsevajo fizično prelaganje težkih bremen, oblikujejo pretresljivo sliko tovora preteklosti, katerega pritisk je mogoče v Afriki čutiti še danes.

Na osrednji instalaciji razstave omenjena lokomotiva stoji visoko v zraku, podpira pa jo podstavek iz množice starih, zarjavelih in obtolčenih naglavnih posod, ki jih v Gani (in drugje) uporabljajo za prenašanje vseh mogočih reči, od hrane pa vse do gradbenega materiala; dopolnjujejo jo fotografije rentgenskih posnetkov poškodb hrbtenice, do katerih prihaja zaradi dolgoletnega nošenja pretežkih posod na glavi. Železniška infrastruktura se tu kaže kot simbol kolonialnega, a tudi kapitalističnega izkoriščanja, zgrajenega na telesih domačega prebivalstva.

Damien Hirst: Risbe (Albertina Modern, Dunaj)

Albertina Modern vse od začetka maja med drugim ponuja razstavo del razvpitega Damiena Hirsta, ki nosi preprost naslov

Risbe in bo na ogled vse do prvega tedna oktobra. Eden najbolj pomembnih vizualnih umetnikov sodobnega časa, ki se je uveljavil tako s slikami kot s kipi ali instalacijami, se tokrat predstavlja z manj znanim delom svojega opusa, saj se njegove risbe izjemno redko znajdejo v galerijskih prostorih. Postavitev omogoča nevsakdanji vpogled v Hirstove ustvarjalne postopke – na njej je namreč mogoče videti risbe in skice, ki so nastajale vse od 80. let minulega stoletja dalje, pogosto kot osnutki ali priprave na nekatere prelomne umetnikove projekte, pridružuje pa se jim še izbor nekaterih z njimi povezanih slik in skulptur.

Razstava se osredotoča predvsem na Hirstove različne načine pristopanja do risbe – včasih v smislu študije za večji projekt, drugič kot samostojnega dela, občasno tudi kot naknadnega premisleka idej nekega že izgotovljenega dela, katerih artikulacija je pogosto enako pomembna kot umetnina sama. Mnenja o morskem psu, potopljenemu v formaldehid, s katerim je zaslovel v začetku 90. let, si tako še danes niso povsem enotna, podobno pa velja za njegov monumentalni podvig Treasures from the Wreck of the Unbelievable iz leta 2017, ki je skozi fiktivni »dokumentarec« o nenavadnih artefaktih z domnevno davno potopljene ladje, od bronastih kipov do bizarnih upodobitev bogov, meglil meje med resnico, domišljijo in zgodovinskimi izročili; v postavitev je vključenih več risb, navezanih na ta projekt.

Predstavljena je denimo tudi instalacija Making Beautiful Drawings, ki jo je Hirst razvil leta 1994 in katere del je posebej izdelan risalni stroj, ki slika s pomočjo vrtečega se kroga. Preizkusijo ga lahko tudi obiskovalci, ob tem pa si ogledajo še Spin Drawings, ki so bile ustvarjene z njegovo uporabo in v katerih je Hirst raziskoval učinke ponavljajočih se vzorcev ter naključja v umetniških delih. Poleg tega razstava vključuje še nekaj kiparskih instalacij iz umetnikovih najbolj znanih serij.

Milica Tomić: On Love Afterwards (Kunsthaus, Gradec)

Kunsthaus v Gradcu, ki ga vodi Andreja Hribernik, do oktobra ponuja razstavo On Love Afterwards v Beogradu rojene umetnice Milice Tomić, ki že vrsto let deluje v mednarodnem prostoru, v svojem delu pa raziskuje tematike spomina, političnega in vojnega nasilja ter družbenih neenakosti. Pri tem uporablja raznovrstne medije, od fotografije in videa do instalacij ali performativnih in diskurzivnih praks. Retrospektivna postavitev razpira njeno delo skozi vrsto izbranih projektov, ki jih je ustvarila v zadnjih treh desetletjih, med njimi so Portret moje matere (1999), Branje Kapitala (2004), Zadnje pismo (2010) in drugi; vsako od razstavljenih del je opremljeno še s spremnim arhivskim gradivom, ki podrobneje zarisuje okvire njegovega nastanka, obenem pa ga umešča v neprekinjen raziskovalni proces.

Razstava On Love Afterwards poskuša med drugim izmeriti sposobnost umetnosti, da postane kraj premisleka o odgovornosti, vidnosti in (ne)pravičnosti. Umetničin večplastni pristop se pri tem vrti okoli predmeta, ki pa ni nikoli v središču pozornosti – ta je namenjena »negativnemu prostoru«, ki ta predmet obdaja: podoba ženske, na primer, nikoli ni zgolj reprezentacija neke identitete, temveč razkriva politične in družbene silnice, ki to identiteto vzpostavljajo in oblikujejo.

The Art of Life (Madžarska narodna galerija, Budimpešta)

V Madžarski narodni galeriji v Budimpešti so pred približno dvema letoma pripravili zelo uspešno razstavo plakatov iz obdobja art deco, zdaj pa so se odločili, da na podoben način obeležijo še eno zgodovinsko epizodo – razstava The Art of Life: Art Nouveau Posters and Material Culture of the Hungarian Secession (1895–1914) ponuja potovanje v čas ob prelomu 19. v 20. stoletje, v obdobje art nouveau, ki velja tudi za »zlato dobo« madžarskega plakata. Na ogled je približno 120 plakatov znanih slikarjev, kot so bili József Rippl-Rónai, János Vaszary ali Károly Ferenczy, toda tudi umetnikov, ki so se specializirali prav za plakate, kot so bili na primer Géza Faragó, Mihály Biró in Ferenc Helbing. Razvoj madžarskega plakata je pri tem postavljen tudi v mednarodni kontekst – z deli velikanov, kot so Alfons Mucha, Gustav Klimt, Henri de Toulouse-Lautrec in Koloman Moser – ter dopolnjen s podrobnejšim vpogledom v oblikovanje tistega časa: s knjigami, časopisi, raznimi uporabnimi predmeti, keramiko in pohištvom.

Plakati na razstavi oglašujejo zelo različne vsebine, od gledališč, kabaretov in nočnih klubov pa vse do časopisov, pijač in drugih tržnih izdelkov, s tem pa odsevajo tudi širše družbeno ozračje svojega nastanka. V tem pogledu delujejo kot nekakšen časovni stroj, ki obiskovalcu prikliče tako vsakdan takratnega meščanstva ali nočno življenje v velikem mestu na prelomu stoletja kot vzdušje kavarn, modne muhe, različne navade ali prostočasne aktivnosti omenjenega obdobja, kakor recimo kolesarjenje ali obiskovanje plesov, pri tem pa svoje občinstvo nagovarjajo tako z estetsko natančnimi rešitvami in domiselnimi likovnimi prijemi kot s humorjem ali nepričakovanimi pomenskimi poudarki. Skozi predstavljena dela tako odseva svojevrsten odnos do življenja, ki je določal optimistični čas tik pred tektonskimi družbenimi premiki, ki so privedli v prvo svetovno vojno. Postavitev je sicer zasnovala umetnostna zgodovinarka Anikó Katona, na ogled pa je vse do začetka oktobra.

Andreja Kulunčić: Činiti svijet boljim mjestom (MSU, Zagreb)

V zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti je do oktobra na ogled razstava Narediti svet boljši, ki se retrospektivno loteva dela vizualne umetnice Andreje Kulunčić, ene ključnih družbeno angažiranih hrvaških sodobnih umetnic. Gre za prvo celostno samostojno predstavitev njenega opusa od 90. let preteklega stoletja do danes, ki združuje tako vpogled v minule ter sedanje umetničine projekte kot tudi izobraževalne delavnice in kritične razprave, namenjene aktivnemu sodelovanju občinstva. Podlaga razstave je premislek potenciala sodobne umetnosti za spreminjanje obstoječega družbenega stanja in vzpostavljanje »boljšega sveta«; avtorica v svoji umetniški praksi naslavlja raznovrstne krivice v družbi in raziskuje njihove vzroke, preiskuje pa tudi možne oblike odpora.

Postavitev se osredotoča na teme feminizma, migracij, delavskih pravic, enakopravnosti spolov, pa tudi samoorganizacije, integracije in kulturne raznolikosti. Poleg predstavitve različnih umetničinih raziskovanj in projektov (kot je denimo index.žene, anonimna anketa o položaju žensk) pa v okviru razstave poteka tudi več participatornih projektov, kakor sta Muzejski vrt ali niz delavnic, ki lokalno prebivalstvo spoznava ter povezuje z migrantskimi delavci in delavkami s Filipinov in Indonezije.