Zakaj duet. Bila sta dijaka takratne Srednje glasbene in baletne šole Ljubljana, prvi ju je povezal profesor Igor Saje. Pozneje, na akademiji, je mentorstvo nad njima prevzela Katja Porovne Silič. Prepričana sta, da sta kot duet za poslušalce bolj zanimiva. »Za neglasbenika je preveč zahtevno poslušati samo eno kitaro, vse je malce zreducirano in zato pri poslušanju potrebuješ dosti domišljije. Material prihaja istočasno – melodična linija, spremljava, basi, medtem ko je pri duetu glasbena linija bolj jasna,« pravi Aljoša Vrščaj, Simon Krajnčan Fojkar pa dodaja: »V duetu je lažje izpostaviti neko idejo ali temo kot v solo igri. Eden poskrbi za ritem in melodiko, drugi si lahko privošči izlet še kam drugam. Redko je literatura napisana tako, da ena kitara prednjači pred drugo, pravzaprav se izmenjujeta v vodilni glasbeni liniji.«
Dolgi nohti. »Nohti morajo biti!« se nasmehneta oba. »Noht ima bolj gladko površino kot prstna blazinica: tonu da več moči, zaradi tega je bolj jasen, z več fokusa. Ton brez nohta je bolj okrogel. Včasih učencem, da si lažje predstavljajo, rečem, da je udarjanje po struni s prstom kot majhna baterija, ki odda nedoločen snop svetlobe, medtem ko z nohtom dobiš močan laserski žarek, zvok se projicira. Z nohtom dobiš tudi volumen, ki ga pri kitari tako ali tako manjka,« je slikovit Vrščaj. Dolgi nohti seveda niso modni dodatek kitaristov, temveč so pomemben člen pri tehniki igranja.
Težavnost literature. Na koncertih skoraj vedno igrata na pamet, brez not. Ob stereotipu, da je kitarska literatura zelo težka in da ima mnogo zapisanih not, pravita, da je to zelo odvisno od skladbe. Lahko je denimo napisana zahtevno, zveni pa potem preprosto in ne pride kaj dosti iz nje. »Res imamo kitaristi veliko raztegov s prstmi, prijemi so že na oko videti, kot da se roka muči,« pravi Krajnčan, Vrščaj pa doda, da je še večji problem, ko je treba voditi več glasbenih linij hkrati in pri tem sinhronizirati tudi obe roki. Krajnčan: »Pri klavirju stisneš tipko in zveni, pri kitari pa je težko dobiti tak zvok. Razvijanje jakosti tona je osnova, da sploh osvojiš kitaro. Desna roka je tista, ki daje zvok.«
Repertoar. Pri repertoarnem meniju sta kot kitarski duet malce prikrajšana, imata pa odprte roke pri priredbah skladb, ki so sicer nastale za drugačne inštrumentalne duete. Če ne gre drugače, si priredbo napišeta sama. Zanju pišejo nove skladbe tudi drugi. Prijateljica iz akademije Tjaša Žalik jima je podarila Skrivnostno noč, Petra Strahovnik pa je za njiju, kontrabas in violino napisala skladbo Eternity. »Ta skladba nama je bila res všeč, žal pa smo jo izvajali le enkrat, ravno zaradi nenavadne zasedbe, ki jo je težko zbobnati skupaj,« povesta.
Raznolik in temperamenten. Zanima ju čim bolj raznolik repertoar in prisegata na energičnost. Rada igrata recimo skladbe Dušana Bogdanovića, ker vanje vpleta ljudske elemente balkanske glasbe. Ritmi so komplicirani, a jih je zabavno igrati. »Zabaven je tudi Steve Reich; za njegove skladbe je značilna ena tema, ki ji z nekoliko zamika sledi druga. Skozi vso skladbo se vse skupaj malce zamika, kar je izvajalsko zelo zahtevno, in če prideta kitari skupaj, je seveda narobe!« Po navadi seveda vadita ravno obrnjeno.
Na samostojni poti. »Mentorja nimava več, se pa pustiva slišati glasbenim kolegom. Včasih se posnameva in se poslušava, tudi to pomaga,« povesta. Zadnjič sta zaigrala nekdanjemu Vrščajevemu profesorju Žarku Ignjatoviću, včasih pokličeta tudi svojo mentorico z akademije. Vrščaj: »Najina metoda je, da delujeva počasi. Drživa se nekih standardov, dobro premisliva spored, kakšno skladbo tudi zamenjava, če se ne obnese, neki temelj pa imava vedno. Nikoli se v bistvu ne lotiva celotnega programa študirati na novo, to pomeni leto dni trdega dela, raje dodajava skladbe postopoma.« Krajnčan doda: »Na koncertu se sliši in vidi, če je program nov in nima kilometrine, takrat občutki niso najboljši. Boljši so ob čem preverjenem.«
Ne na prvo žogo. »Rada malce eksperimentirava, četudi ni na prvo žogo všečno poslušalcem. Pravzaprav nič ni všečno, če igraš eno uro, četudi igraš romantične skladbe. Program mora biti raznolik,« je prepričan Vrščaj. Tako sta denimo svoji kitari kombinirala z elektronsko glasbo; vzela sta skladbo Steva Reicha Come out, in ko so zamike, značilne za Reicha, zaznali tudi poslušalci, sta skladbo ugasnila in nadaljevala sama. »Midva sva bila navdušena, poslušalci pa niso tako dobro sprejeli najinega poizkusa.«
Glasbeni teater. »Ta hip je popularen glasbeni 'teater', na odru je treba uprizoriti šov. Midva tega še ne počneva, si pa marsikaj privoščimo v Slovenskem kitarskem kvartetu. Spomladi smo imeli koncertno turnejo GM Oder (pred leti sta bila na isti turneji kot duet in si na račun tega prislužila študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo – op.p.) in za to priložnost nam je Nejc Kuhar napisal komad Glasba za morske pošasti. V tej skladbi je prisotnega veliko teatra,« pripovedujeta. Na oder so prišli v kopalkah in z ribiškimi palicami, vmes so se pogovarjali, igrali, na koncu pa naj bi razbili še kitaro, pa je potem niso. Na srečo so pravočasno ugotovili, da so v notah sprva napačno prebrali skladateljev napotek. »Glasba seveda ne potrebuje teatrskih intervencij, potrebujejo pa jih poslušalci. Zelo težko jih je držati zbrane pri večstavčnih sonatah,« še pravi Vrščaj. Krajnčan pa doda: »Na kitarskih koncertih so takšne poživitve sploh dobrodošle, kitarski repertoar je precej omejen in se ponavlja. Če je kaj novega, pravzaprav ustreza vsem.«
