Živahno kljub podhranjenosti
Četudi je bila v Sloveniji skulptura nedavno obdelana tako na institucionalni ravni, recimo v obliki študijskih in preglednih razstav, kot tudi na ravni javnih naročil, saj je zgolj v Ljubljani zraslo nekaj novih spomeniških stvaritev, domača kiparska srenja vseskozi opozarja na lastno podhranjenost. Razlog za to verjetno tiči zlasti v povečani produkciji in pa dejstvu, da lokalna ekonomija, deloma zaradi zakonodaje, deloma zaradi šibkosti, trenutno ne zmore podpreti večjega števila aktivnih ustvarjalcev. Večja naročila so vselej ostajala v domeni največjih, a scena kljub temu živi.
Prav v minulih tednih sta dosežke domačega sodobnega kiparstva predstavili dve razstavi. V ljubljanskem Magistratu je bila na ogled (sicer predčasno zaprta) 16. slovenska kiparska razstava, ki zaradi svoje odprte razpisne narave ponuja možnost razstavljanja širokemu krogu avtorjev. Tudi letošnja manifestacija je pokazala stvarnost kiparske produkcije, ki nastaja s skromnimi sredstvi in v improviziranih razmerah. Kljub temu so nekateri umetniki pokazali, da je mogoče tudi s cenejšimi materiali, prilagojenimi trenutnemu stanju duha, ustvariti izjemno učinkovita in asociativna dela. Istočasno je v celjski Galeriji sodobne umetnosti še do nedelje na ogled tretji del ambiciozne trilogije Kiparstvo danes! s podnaslovom Nova renesansa in transhumanizem, ki osredotočena na umetniško ter protoznanstveno raziskovanje in interdisciplinarno delovanje deklarativno razširja obzorja tega medija. Četudi je pristop izbranih petih umetnikov in skupin podrejen impulzom procesualnosti in uporabne znanosti, njihova dela po večini ne presegajo simbolne vrednosti umetniških artefaktov. Avtorji namreč raziskujejo uporabno vrednost stvaritev, ki običajno niso prenesene v širšo uporabo.
Heterogenost produkcije
Na vsebinski ravni sta razstavi ponudili dokaj sorodne rezultate, ki so zaznamovani z različnimi diskurzi ter povsem različnimi žanri sodobnega vizualnega ustvarjanja. Med njima je mogoče celo potegniti določene vzporednice. V Celju Maja Smrekar s projektom Hu.M.C.C. opozarja na prihajajočo globalno nevarnost pomanjkanja hrane ter obenem ponuja praktično rešitev: to je z lastnimi encimi obogaten jogurt znamke Maya skupaj s humornim reklamnim plakatom, ki prikazuje zdravo in nasmejano mlado družino. Na ljubljanski razstavi je s tem pogojno korespondiral monumentalni kip RazdeljenaPrimoža Puglja, ki skozi podobo človeškega obraza prikazuje njegovo porušeno ravnovesje, ki vodi do pretirane potrebe po materialni potrošnji. Obe deli pričata o nezavednih dejstvih civilizacije, ki jih njeni pripadniki še nismo do popolnosti ozavestili; pri tem Primož Pugelj na fenomen zgolj opozarja, medtem ko Maja Smrekar išče rešitve, četudi je njihov realni učinek vprašljiv. Na podoben način je mogoče primerjati deli pobude API (Arctic Perspective Iniciative), ki na povsem tehnični ravni, ob pomoči fotografske in projektne dokumentacije, prikazuje razvoj in vpeljevanje uporabnih komunikacijskih sistemov v surovo arktično okolje, ter skupine Kolektiva, ki je s prostorsko instalacijo Izgubljeno v komunikaciji, sestavljeno iz mnoštva obarvanih žlebov, metaforično poudarila subjektivni aspekt sleherne medčloveške interakcije in komunikacije.
Kiparska dela, ki so na ogled v Celju, tako izkazujejo specifičen tehnokratski diskurz, ki avtentično verjame v ideal prevlade znanosti v upravljanju sveta, zato se v danem trenutku ne more izogniti utopičnemu prizvoku. Ravno omenjeni idealizem pa omogoča odklon od gole angažiranosti, tako značilne za sodobno umetnost, in ponuja nekoliko pozitivnejši ideološki nazor. Na drugi strani so bili kiparji na Slovenski kiparski razstavi veliko bolj subjektivno naravnani, neodvisni od znanstvenih in tehnoloških okvirjev, neomejeni v rešitvah, a tudi nekoliko bolj črnogledi v svoji sporočilnosti. Oba principa pa sta relevantna in odražata neizmerno heterogenost aktualne umetniške produkcije.