V SNG Nova Gorica bo jutri na malem odru premierno predstavljen gledališki koncert skozi recital Postani obcestna svetilka, ki za svojo tekstovno platformo jemlje prozo, predvsem pa poezijo Srečka Kosovela. Projekt je nastal v počastitev 110-letnice njegovega rojstva. Čeprav je v režiji Barbare Pie Jenič pod naslovom Cro-Magnon skozi odrsko postavitev nedavno zazvenela poezija Gregorja Strniše, predlani pa je Ivana Djilas poskrbela za odmeven projekt Smrt kadi moje cigare, ki je v Slovenskem mladinskem gledališču oživil pesmi Charlesa Bukowskega, si poezija pri nas precej redko izbori mesto v gledališkem kontekstu. Poteza, s katero sta režiser Andrej Jus in dramaturg Nejc Valenti zgradila uprizoritev Postani obcestna svetilka na Kosovelovih tekstih, je še toliko bolj drzna, saj si odtise na papirju tega kraškega poeta in vizionarja tako rekoč vsak bralec interpretira po svoje, čeravno ne gre spregledati, da se je z njegovo poetiko denimo spopadel tudi že režiser Matija Solce, ki jo je pod streho Lutkovnega gledališča Ljubljana vtkal v predstavo za najmlajše Močeradek gre čez cesto.
Med prevratom in intimnostjo
Umetniška vodja SNG Nova Gorica Martina Mrhar tako priznava, da je »genialnost Kosovelove poezije ustvarjalce po eni strani navdihovala, po drugi strani pa jim predstavljala precej trd oreh, kako iz tako sijajnega in obsežnega opusa potegniti nekaj, kar bi lahko zaokrožili v gledališki večer«. Dramaturška sila ob tem primakne: »Ker je Kosovel vsakih nekaj mesecev menjal pozicijo znotraj neke umetniške struje ter vedno iskal nekaj več, neko dovršenost, in mu ni bilo odveč tudi česa zavreči ter na novo sestaviti, je bilo izjemno težko izbrati njegove odlomke in pesmi, ki bi jih bilo mogoče sestaviti v zgodbo v gledališkem smislu.«
Andrej Jus in Nejc Valenti sta se že ob samem zagonu projekta zavedala, da bo celoten Kosovelov opus nemogoče strpati v eno predstavo, saj, kot pravi režiser, pred gledalcem nista želela odpirati enciklopedije, zato sta začela postopoma izločati posamezne sklope njegovega ustvarjanja. Sprva sta v predstavo vključila tri ravni njegove literature, a sta se kasneje odrekla strukturalistični poeziji in s tem znamenitim »konsom«, saj so ti težko razumljivi in bi zato potrebovali dodatno gledališko interpretacijo. Tako je uprizoritev obstala ob dveh delih: v prvem so v ospredju prevratniške subverzivne družbeno angažirane misli, v drugem pa intimnejša poezija, ki se v zadnjem segmentu dvigne k svetlejšim tonom.
Aktualizacija kot zloraba
A pot do takšnega dramaturškega loka je bila vsej prej kot kratka. »Znotraj študije sva z Nejcem prehodila ogromno poti, ponekod prišla do slepih ulic in se zato obrnila v drugo smer. Kosovelove silnice so namreč tako močne, da me vselej, ko sem skušal njegove pesmi postaviti v neko svojo interpretacijo, pesnik ni spustil zraven. Tako sem dojel, da mu moram spoštljivo prepustiti, da sam spregovori,« svojo izkušnjo s Kosovelovimi miselnimi orehi opiše režiser ter pristavlja, da so ustvarjalci, z izjemo dveh dodanih besed, besedilo predstave spisali izključno skozi njegov jezik.
Prav zato Jus in Valenti Kosovelovih tekstov tudi nista želela aktualizirati, čeprav so se njegovi citati pojavljali v samem jedru nedavnih slovenskih protestov. »V predstavo je sicer vključena tudi njegova prevratniška poezija, a je nismo interpretirali skozi nas, skozi današnji čas, saj bi bila to na neki način zloraba njegove besede,« svojo odločitev pojasni Jus. Pred gledalcem se bo tako odigrala zgodba z univerzalnimi in metaforičnimi potezami: v središču je človek, ki želi spremeniti svet, a ko trči obenj, pade, in pade tako globoko vase, da se mora spoprijeti z vprašanji o lastni biti in smislu življenja, s čimer zaživi na novo. Svet se ne bo spremenil, temveč se mora spremeniti junak sam in to spremembo nositi v sebi.
Med brezimnimi liki
Ker je torej cilj predstave, da bi gledalci izkusili čim bolj pristno pesnikovo misel, besede, ritem in notranji naboj, si tudi igralci prizadevajo za čim manjše vnašanja lastne interpretacije in s tem puščajo vsakemu posamezniku prostor za lastne misli, pojasnjujejo sodelujoči. Prav zato so liki brezimni in izvenčloveški, so zgolj nekakšen medij, prek katerega pride Kosovel do nas, postavljeni pa so v brezčasnost in nedoločljiv prostor, v zapuščeno gledališče. A član igralske zasedbe Miha Nemec kljub temu izpostavlja, da se nastopajoči niso smeli skoncentrirati le na to, kaj je Srečko Kosovel pisal, temveč tudi na čas in okoliščine, v katerih je ustvarjal. »Njegova poezija je posledica vsega, kar je videl in kar je preživel.«
Vsi igralci pa se bodo ta večer obenem prelevili tudi v glasbenike, saj se je predstava že od samega začetka sestavljala na ideji, da bo poezija tesno povezana z glasbo. Nastopajoči bodo tako poprijeli za inštrumente in peli: Kristijan Guček bo sedel za klavir, Vladimir Hmeljak za bobne, Žiga Saksida bo izvabljal zvoke iz saksofona, Miha Nemec se bo oprijel basa, Ana Facchini in Marjuta Slamič pa bosta izkazovali vokalne sposobnosti. Avtor žanrsko raznolikih glasbenih vložkov, ki smiselno podpirajo poezijo, je Branko Rožman.