Takrat je brutalno iskrena in brez dlake na jeziku. Hkrati jezna in močno čustvena, česar se je zagotovo navzela med odraščanjem v Brixtonu; in tamkajšnjega akcenta ne more skriti niti danes. Tam je bila v žarišču izgredov vsak dan prisotna borba za preživetje, kar jo je že zelo zgodaj naredilo samostojno; tako pridobljena samozavest je njen največji in neuničljivi adut, da lahko kroti moški svet okoli sebe, ko beseda nanese na nagajivi bend, in poslušalce, med katere skače ali jih pripravi, da jo po rokah prinesejo do njenega dekleta za mešalno mizo. Skin je preprosto neuničljiva in vas lahko premakne že s pogledom. O njeni visokooktanski odrski pojavi pa ni treba izgubljati besed – morate jo doživeti.

Skunk Anansie ste svoj najnovejši album poimenovali Black Traffic. Vemo, da ima termin »traffic« v vašem jeziku različne pomene. Kateri naj bi bili v ospredju pri tej konkretni besedni zvezi?

»Black« in »Traffic« sta bila termina, ki sta se spontano povezala, ko smo razglabljali, kako bi naslovili album. Po eni strani se je namreč njegova vsebina nagibala na temno plat življenja, po drugi pa na gibanje. Dinamiko. Naslova nismo izbrali zgolj zato, ker je lepo videti na naslovnici. Z njim smo hoteli povedati, da nam ni vseeno. Zato so bili naši pogovori o tem pogovori s težo, ki so se dotikali našega zavedanja o različnih tipih socialne krize in številnih škandalih, ki nas obkrožajo. In bolj kot smo se približevali končni rešitvi, vedno bolj se je iz pogovorov luščila besedna zveza Black Traffic. Med pogovori smo namreč spoznali, da so različni tipi krize medsebojno povezani. Kar hočem s tem povedati, je, da imajo isto izhodišče in isto nevidno ozadje. Besedna zveza Black Traffic torej označuje tisto, kar je za vidnim. Človek ima namreč varljiv občutek, da ima vse pod nadzorom, medtem ko ga drugi, neka manjšina, v bistvu upravlja.

Kaj pa črni trg bele trgovine z ljudmi ali drogami?

Naslov prav tako obsega ti panogi – ilegalni trg se razlikuje samo v odtenkih oziroma v »robi«, za katero se posamezna kriminalna linija specializira, a rezultati so v končni fazi podobni, morda celo enaki. Nekdo vedno »najebe« in ta nekdo je tisti, ki je izigran, zmanipuliran do te mere, da se ne more več niti braniti. Ne boste verjeli, koliko tega vidimo, ko smo na koncertnih turnejah! Zlasti prekupčevanja z ljudmi – to je največja in najbolj razširjena ilegalna industrija na svetu! In vse to se dogaja neposredno pred našimi očmi. Prav zaboli me, depresivna postanem, ko vidim zapostavljene otroke, pomanjkljivo oblečena mlada dekleta na uličnih vogalih in vem, kakšna je in bo njihova usoda.

Na podlagi vaših besed se ne morem strinjati z vašimi trditvami, da nikoli niste bili socialno osveščen oziroma angažiran bend. Če sem iskren, vsaj med vrsticami česa drugega od benda, ki prihaja iz Brixtona, niti ne bi pričakoval.

Nikoli nismo poskušali biti kakor koli kontroverzni ali namerno drezati v kogar koli zaradi te ali one stvari. To ni bil naš namen, kar pa ne pomeni, da se nas stvari niso dotaknile. Zgolj razmišljamo o dogajanju okoli nas, stanju, o katerem govori veliko ljudi, le da mi skozi glasbo govorimo bolj na glas. Če se v pubu pogovarjaš o politiki, še ne pomeni, da si angažiran. Razen če te oblasti niso hotele izgnati iz stanovanja, kot se je to dogajalo v Londonu pred olimpijskimi igrami. Vsekakor pa imamo radi, če damo ljudem razmišljati o svetu okoli nas. Zato pri pisanju besedil sledimo občutkom, ki smo jih deležni, ko ta svet opazujemo. Materialu hočemo vcepiti neki globlji smisel, ki ostane, zato da naše pesmi kot take nikoli ne zastarajo. Neumno bi se mi zdelo, da bi ljudi navadili le na melodijo in refren, besedilo pa bi bilo zgolj mašilo. Želimo si, da ljudje pesem poslušajo v celoti. Enako velja tudi za nas: tudi nam mora pesem nekaj pomeniti in povedati, saj smo jo »dolžni« ponavljati iz dneva v dan.

Če se ustaviva samo pri skladbi This Is Not a Game, ne samo pri pesmi, tudi sami izvedbi – težko me je prepričati, da ne gre za nagovor nekoga z jasnim stališčem, ki gleda z odprtimi očmi in opozarja.

Bolj gre za zavedanje, kako brezbrižni smo do naših življenj in do civilizacije v celoti. Medtem ko je veliko ljudi na robu prepada, drugi ustvarjajo cirkus, da bi zamaskirali svoje nečedno početje. In znova smo na ulici, med vsemi tistimi otroki brez prihodnosti. Mimo tega ne morem, ne kot ženska ne kot človek. A znova poudarjam – mi samo govorimo o vsakdanjih stvareh na vsakdanji način. Nismo politiki, prav tako ne želimo biti nekaj posebnega. V naravi ljudi je, da stvari politizirajo. No, če pogledam natančneje, je vse nekako povezano s politiko. Ni razlik. Vse, kar počneš, ima neko politično ozadje: od tega, kako si oblečen, do tega, na kateri koncert greš. In nekdo, nekje zadaj, dobro in nepošteno služi prav s tem.

Prav tako ne morete zanikati, da pesem I Believe In You nima močnega političnega pečata.

Ne morem, saj ga ima! A ima tudi osebno stališče, saj besedilo neposredno nagovarja nekaj politikov, v katere sem verjela in za njih volila. In ko so bili izvoljeni, so pozabili na vse obljube. Hitro so izdali moje zaupanje. V pesmi sem se postavila v položaj, kako bi bilo, če bi tega človeka srečala na ulici. Za njim ne bi vpila prasec, zloba, pokvarjenec, temveč bi mu v obraz zabrusila: »Verjela sem vate! Zdaj vidim, da sem se motila, a prej sem verjela vate!«

Ali mislite, da so Pussy Riot slišale vaš klic?

Večina glasbenikov, ki sestavi angažirano pesem in se z njo šopiri na turneji, misli, da so »zajebano kul«. Pussy Riot so pokazale pravo hrabrost in pogum. To so mlada dekleta, ki so se znala postaviti proti (zaničevalen ton) Putinu. To ni človek kot naš prvi minister, to je človek, ki ga je treba odstraniti. Putin je namreč diktator in potrebujemo nekoga, ki bi obračunal z njim. Pussy Riot so primer pravega poguma – to so punce z jeklenimi jajci. Žrtvovale so sebe, svojo kariero in izobrazbo, da bi pokazale, kaj se zares dogaja v Rusiji. Resnično jih globoko spoštujem.

Odrasli ste na ulicah Brixtona, kar je zagotovo izklesalo in okrepilo vaš karakter. Kako ste doživljali vse »legendarne« razvpite izgrede ter rasna in družbena trenja?

Kako? Kot najstnica sem bila del njih, v samem središču dogajanja, četudi sama nisem bila izgrednica. Vse to se je dobesedno dogajalo pred mojim hišnim pragom in temu nisem mogla ubežati. Vsega seveda nisem razumela, a bilo mi je jasno, da nekaj ni v redu. Nekoč sem vzela s seboj fotoaparat, da bi dokumentirala izgrede. Neumna poteza. Izgredniki so me pretepli. Mislili so namreč, da sem novinarka ali ovaduh, a bila sem le naivna najstnica, ki je želela posneti dogajanje, ker se mi je zdelo zelo »cool«. Na srečo je kamera preživela, le iz nje sem morala vzeti film in ga dati njim.

Brixton iz osemdesetih ni Brixton, ki ga poznamo danes. Takrat je bila glavna ulica videti kot utrdba. Nismo imeli nobenih trgovin ali kioskov s hitro prehrano. Noben trgovec si ni privoščil takšnega tveganja. Četrt je bila videti zelo robata, umazana in revna. Vanjo se ni investiralo. Edino, kar smo imeli, je bila podzemna železnica za potrebe koncertne dvorane. In kaj se je zgodilo? Po dveh masovnih izgredih so londonske oblasti začele investirati v Brixton. Začel je prihajati denar in danes je to živahen del mesta. Postal je središče južnega Londona, tokrat s pozitivne plati. Rada imam Brixton. Moja družina še vedno živi tam, zato se vsaj enkrat na mesec vrnem v to sosesko.

Zahajate tudi v moj priljubljeni klub Dogstar?

Ne, že od osemnajstega leta naprej ne zahajam v tamkajšnje klube. Pridem le v Brixton Academy, včasih kot obiskovalka koncerta, včasih kot nastopajoča.

Pred časom je vseeno znova prišlo do razgrajanja, ko sta se dve konkurenčni tolpi naključno srečali v McDonaldsu ter ga zbrisali z zemljevida, kar pa ni nujno slabo…

(Smeh.) Res je, vendar gre v tem primeru bolj za posamezne kratkotrajne incidente, ki za seboj ne potegnejo širše množice. Tolpe so se vedno dogajale in vedno se bodo. Tega ne more preprečiti nihče. Potrebna je samo previdnost, da se nehote ne znajdeš sredi obračuna.

Namerno sem se oprl na vaš spomin odraščanja v Brixtonu, saj veliko pouličnega vzdušja prepoznam v vaši glasbi. Moč, punkovska energija, multikulturni pločniki, medrasna napetost… Vsi ti elementi, značilni za Brixton, odsevajo iz vaših pesmi.

Kar je še posebno zanimivo, tudi veliko politikov prihaja iz Brixtona. Ko sem odraščala, se je vse vrtelo okoli politike. Veliko se je dogajalo in Brixton je bil v središču tega. V mestni skupščini je bil večkrat tedensko na dnevnem redu. Veliko se je razpravljalo o revščini, kriminalu, o krvi na cesti. In ta kri je s pločnikov prešla v nas. V tistih dneh smo se veliko igrali na ulicah, ker je bilo tako najvarneje. Vem, čudno se sliši, a tako je bilo. Tako smo bili neme priče vsega, kar se je dogajalo okoli nas. Mnogo tega je še danes ostalo v meni in ponosna sem na to. Vem, od kod izhajam in nikoli ne bom zatajila, da sem dekle iz Brixtona. Razumem in vidim stvari, ki jih drugi ne. Vse to odseva v meni, kjer koli sem ali bom, in v moji umetnosti – in ne nazadnje tudi v tem pogovoru.

Tudi pretoke med različnimi energijami, s katerimi je aktualni album dobesedno prepojen, najdemo povsod na stranskih ulicah južnega Londona.

V tem je čar, pravzaprav bistvo benda Skunk Anansie. Vedno smo znali preklapljati med energijami, k temu sem težila že od samega začetka. Ne verjamem, da bi lahko odpela deset pesmi enakega tempa zapovrstjo, najsi gre za silovite napeve ali balade. Postalo bi mi dolgčas. Zato smo vedno raziskovali in eksperimentirali z dinamiko, tako v pesmi kot med njimi. Tudi na odru je pomembno, da imamo trenutke, ko odrske luči utripajo z vso močjo, in trenutke, ko jih zasenčimo. Podobno je v življenju – včasih se snameš s »ketne«, da bi naslednjih nekaj dni preležal pred televizijo.

Skin pevka skupine Skunk Anansie