»Vprašajte generacijo Y in ne boste dobili odgovora,« nas je v izdihljajih uvodnega špila na petkov večer v Gali hali nagovoril eden največjih punkovskih poetov T. V. Smith. Niti ne tako nova pesem (iz leta 1999) še dandanes ni dobila pravega odgovora v miljeju, ki samega sebe razume za punkrockerskega – ali kot me je pred koncertom vprašalo prvo grlo angleških veteranov, Charlie Harper: »Ali misliš, da je Green Day in besedno zvezo punk rock resnično mogoče uporabiti v istem stavku?« Prav v tem vsebinskem polju je danes moč razumeti – če uporabim aktualno terminologijo – »punkovske zombije«, ki še vedno nočejo najti časa za odhod v več kot zasluženi pokoj: torej kot kolektivno reakcijo na stanje zavesti in cinizem precenjenih artpunkovskih krogov, če globalnega družbenega »duha časa« niti ne omenjamo. Če komu ni vseeno, potem ni starim punkerjem: ni jim bilo nekoč in ni jim vseeno danes. Malce morda tudi zaradi slabe vesti. In tudi zato si njihove vztrajnosti ne moremo in ne smemo razlagati zgolj kot vnovčevanje stare slave, temveč jo gre razumeti bolj skozi način življenja v (so)odnosu s punkrockovsko tradicijo in njenimi protislovji. Ne UK Subs ne T. V. Smith se niso nikoli skrivali za preteklim delom, kaj šele, da bi podlegli kratkotrajnim trendom. Prav nasprotno: nihče izmed njih ni hotel postati zapozneli odgovor, ampak je želel biti kritično zrcalo časa. Tudi z njimi se je del punkovskega gibanja po komercialni detonaciji vračal (in vrnil) iz klinča velikih korporacij v garažne manufakture, od koder pravzaprav ne bi smel nikdar oditi.
Nastop brez lažnega sijaja
T. V. Smith je postal punker do obisti, bi lahko zapisali ob njegovem šolsko uro trajajočem nastopu. Že dolgo – od časa The Adverts in Explorers – je tega, kar se je odpovedal vsem rock'n'roll klišejem, tokrat pa se je odrekel še instrumentalnemu zaledju in na odru nastopil sam, le z akustično kitaro. Kajti če dobro pomislimo, bistvo punka napaja ideja, da se je treba znebiti vseh nepotrebnih stvari, vsakršnega luksuza in lažnega sijaja. Naj se sliši še tako nemogoče, a prav »one man band« predstavlja srž tega premisleka, ki navdihuje ter osvobaja s svojo izvirno preprostostjo.
In T. V. Smith je veliki mojster posamične inventivnosti, kar je dokazal z mnogimi solističnimi izleti (o izletih pravzaprav ne moremo več govoriti, prej o drži), vključno z aktualnim albumom Coming Into Land (2011). Četudi je na odru povsem sam, ohranja drzno glasbeno naracijo, ki jo prilagodi le vsebini besedila. Toda njegova lirika ni enoznačna: kadar govori o sebi (Not a Bad Day, My String Will Snap), se sprosti veliko več energije kot takrat, ko poskuša pritegniti ljudi, da mu prisluhnejo (No Time To Be 21). V drugem zaporedju sta izstopali po vsebini kontrastni skladbi, katerih naslova govorita sama zase: Expensive Being Poor (Drago je biti reven) in Immortal Rich (Nesmrtno bogati), ki sta samo potrdili danes že enciklopedični vnos, da zna T. V. Smith ujeti bistvo časa veliko bolje kot mnogi njegovi sodobniki. To je pred leti dokazal že z »oglaševalskimi« klasikami Gary Gilmore's Eyes, Bored Teenagers in One Chord Wonders, s katerimi se je poslovil v dodatku.
Energija ostaja enaka
Na svoji diskografski poti od A do Z so se UK Subs za zdaj ustavili pri črki X in jim tako do zaključka abecedne misije manjkata samo še dva tovrstna podviga. Vseeno pa o pravkar izdanem dvojnem albumu XXIV na koncertu nismo izvedeli mnogo, saj sta bili v repertoar vključeni le dve skladbi. Po vsebini je njihov špil nekoliko odstopal od Smithovega, vendar daleč od tega, da bi mu v tej smeri lahko kar koli očitali. UK Subs pač nikoli niso bili strogo (anti)političen bend; svojo držo v borbi za punkovske ideale so poiskali drugje, po žanrski plati tudi med elementi rhythm'n'bluesa.
Četudi rahlo bolehen, Charlie Harper ni pozabil, kako se vsej stvari streže – očitno se vsa akumulirana energija tam od leta 1976 naprej še ni docela izpraznila. Edina sprememba je, da je nekoč neprilagojeno norenje zamenjala bolj uigrana in letom primerna homogenost, kar pa ne pomeni, da pomlajeni kvartet kakor koli zaostaja za energijami izpred treh desetletij. Še vedno se soočajo s spoznanji o vitalnih prijemih punkrocka, ki posledično koketirajo z nekaterimi pubrockovskimi motivi in dediščinami bluesa. Tokratni koncertni material so nabrali skozi vso kariero; tako seveda niso manjkali glavni označevalci I Live In a Car, Warhead, C.I.D. in Stranglehold, ki se v ničemer niso postarali in so znova prebudili spomine na čase, ko s(m)o bili mlajši in iskrenejši ter nepripravljeni na kakršne koli kompromise.