Poudarek letošnjega U3 je zlasti na skupnostnih praksah, ki – četudi se odvijajo znotraj polja umetnosti – predstavljajo odgovor kontrolirani in centralizirani produkciji dobrin ter obsegajo paleto posameznikov, skupin in institucij, ki svoje dejavnosti večinoma razvijajo skozi daljše časovno obdobje in s tem (p)ostajajo relevantni v svojem okolju. Del teh pobud poteka zunaj akademskega pojmovanja umetnosti, na ravni samoniklih iniciativ, del pa je trdno zakoreninjen v elitnem svetu visoke umetnosti. Tako se številni ustvarjalci posvečajo dejavnostim, ki se povezujejo z življenjem svoje »neumetniške« okolice, zato je pričakovano, da se dobršen del prireditve odvija v prostorih, ki so dislocirani od osrednjega prizorišča. V uvodnih dnevih je potekala serija performansov, ki so poživili statični del manifestacije – razstavo v prostorih Muzeja sodobne umetnosti Metelkova.
Ta se namreč izkaže za ne dovolj komunikativno in neposredno v primerjavi z bogatim dogajanjem v obliki akcij, diskusij in druženj. Prikaz dokumentacije efemernih dogodkov pač ne premore učinkovitosti svojih izvirnikov. Dejavnosti kolektiva Theremidi Orchestra, ki se ukvarja s kreativno rabo dostopnih tehnologij za sestavljanje preprostih elektronskih zvočil in z ustvarjanjem avtorske glasbe, ali institucije KUD C3, ki si skozi skupnostne projekte prizadeva za izboljševanje bivanjskega okolja, so znotraj muzejskega okolja predstavljene pričakovano pomanjkljivo. Številni dokumenti v obliki videa, fotografij ali tekstov pač ne omogočajo ustreznega vpogleda v vsebino projektov, ampak ponujajo le vedenje, da so se nekoč zgodili. Na razstavi se je znašlo tudi nekaj galerijsko zasnovanih projektov, kjer izstopa instalacija Glave preč, ki tematizira z ideologijo zaznamovan odnos do kulturne zgodovine. Znotraj lesene kocke je prikazana reprodukcija freske Zgodovina Slovencev od naselitve do danes, ki jo je Slavko Pengov leta 1958 ustvaril za avlo slovenske skupščine. Ob prenovi parlamenta leta 2000 je bil zastrt zgornji del mitološke poslikave, ki iz perspektive socialistične ideologije povzema dogodke, kot so kmečki upori, nasilno pokristjanjevanje, delavske stavke in narodnoosvobodilni boj, kar priča o obremenjenosti z ideologijo, za katero niso imune niti nove demokratično izvoljene oblastniške garniture.
Osrednja ideja zaznamuje razstavo in druge dogodke, ki se bodo ponovno zgostili ob koncu poletja, zlasti na ravni informacije, da načini delovanja številnih današnjih ustvarjalcev temeljijo na njihovi prožnosti, medtem ko vsebine del tega običajno ne odražajo. Predstavljena dela so namreč izrazito eklektična in se raztezajo od družbene kritike do čistega formalizma, od tehnoloških praks do akademskega konceptualizma. Kljub navideznemu poveličevanju prožnosti, četudi se ta razlikuje od pojma fleksibilnosti, je mladi ustvarjalci ne dojemajo prav nič romantično. Prekernost, negotovost in prožnost so vedno manj stvar svobodne izbire. Mlade generacije so morda res prožne, a s tem dejstvom ne vselej zadovoljne. Zahodni svet se je po dvesto letih prvič znašel na kritični točki, kjer nove generacije živijo slabše od svojih staršev. Kako se s to problematiko torej sooča umetnost? V nekoč naprednih in z blaginjo utemeljenih družbah se postavlja vprašanje, kdo si sploh še lahko privošči ukvarjati s kreativnimi praksami. Ustvarjalci letošnjega U3 so morda zadnja generacija, ki ima možnost delovati v polju kulture in umetnosti brez svojega finančnega zaledja, svobodna kreativnost pa utegne do naslednjega trienala postati domena premožnih.
