Avstrijski filmski festival Diagonale, ki se je začel v torek zvečer v Gradcu, bo od približno 500 kandidiranih igranih, dokumentarnih, eksperimentalnih in video filmov pokazal 106 filmskih del, od tega 44 premierno. Podelili bodo več nagrad v skupnem znesku 165.000 evrov, povabljenih je 1200 novinarjev in strokovnjakov, pričakujejo okoli 25.000 obiskovalcev. Diagonale, namenjene predstavitvi in premisleku avstrijske filmske produkcije, veljajo za enega najbolje organiziranih filmskih festivalov na svetu.
»Taki časi so, da je vsaka debata o kulturi v zadnjih letih tudi ekonomska, in če se lahko strinjamo, da je ekonomski vidik kulture pomemben, pa nikakor ne smemo pristati na mnenje, da je plačilo umetnikom zapravljanje javnega denarja. Takšno razmišljanje je nevarno in onemogoča resno debato o kulturi,« je na odprtju povedala direktorica festivala Barbara Pichler. S tem pa se ogorčenje filmarjev nad trenutnimi razmerami še ni končalo. Tako smo pred otvoritvenim filmom Veliki muzejJohannesa Holzhausna videli še spot-peticijo, v katerem so avstrijski režiserji, igralci in producenti protestirali zoper zmanjšanje državne podpore nacionalni televiziji ÖRF, kar bo povzročilo tudi 30-odstotno zmanjšanje sredstev za domačo filmsko produkcijo. To pomeni izgubo približno tisoč delovnih mest, v tem duhovito narejenem spotu nadvse resno opozarjajo avstrijski filmarji. Tisoč ljudi bo torej prejemalo nadomestila za brezposelnost, kar bo državo stalo veliko denarja, namesto da bi delali in bogatili program, ki ga bodo zapolnile plehke in cenene ameriške serije; v tem je absurdnost varčevalnih politik, celo v tako bogatih državah, kot je Avstrija.
S krampom po parketu
Dunajski Kunsthistorisches Museum, torej umetnostnozgodovinski muzej, ki si ga je za naslovnega junaka svojega filma vzel Johannes Holzhausen, je res impozantno ogromen, kar je videti v začetnem posnetku iz zraka. Tudi notranjost, po kateri se nato sprehodi Holzhausnova kamera, dokazuje, da gre za kronski avstro-ogrski dragulj, ki so ga zgradili v drugi polovici 19. stoletja, v času, ko se je zdelo, da bo cesarstvo večno, a je krono nato razstrelila prva svetovna vojna. A sredi prekrasne dvorane, iz katere orokavičeni delavci previdno odnesejo slike, eden s krampom odločno udari po parketu. Čas prenove je.
Ta čas je pred štirimi leti imel v mislih Holzhausen, ko se je z direktorico muzeja začel dogovarjati o tem dokumentarcu. Snemati so ga začeli pred dvema letoma in po lanski berlinski premieri, kjer je prejel tudi nagrado, se je zdaj predstavil na Diagonalah. Režiserjeva odločitev je bila izvrsten preblisk, vstopil je namreč v svet, kjer čas, zdi se, teče v neki drugi, bolj počasni, že dolgo izgubljeni hitrosti, kjer je bilo treba prisluhniti zgodovini, kot se kaže v umetninah – od pompoznih političnih portretov do čudovitih miniaturnih modelov ladij in starih igrač ter uniform, od zaprašenih nagačenih severnih medvedov do starih skeletov in rimskih kovancev.
Tukaj vidimo neskončno velike arhive, po katerih se s skirojem vozijo arhivarji, da ne bi od pešačenja omagali, tu je na tisoče in tisoče slik, ki blago drsijo po tirnicah ultramodernih depojev, pred našimi očmi se nizajo umetnine in njihov čas, vrstijo se podobe, ki nas opazujejo, ko jih opazujemo, tukaj je na stotine glav in doprsnih kipov, ki počivajo na mehkih blazinah, eni odprtih, drugi zaprtih oči, čakajoč na restavracijo ali morda na priložnost, da pridejo na vrsto v eni izmed razstav. Tukaj je tudi kakšen prahec, ki ga na stotine skrbnih restavratorjev odstranjuje z nežnimi čopiči, analizira s skrbnimi, visokotehnološkimi postopki, popravlja škodo, restavrira, neguje… To je nek strašno dragocen skrivni svet ohranjanja, rekonstrukcije, nege, predanosti lepemu, ki ga Holzhausen posname z enako ljubeznijo in z mestoma že čisto vermeerovskim zrcaljenjem prelepih, posvečenih restavratorskih obrazov nad enako živimi slikami.
Sodobnost, komični protipol
A nad to kletno umetnostnozgodovinsko ostalino teče tudi sodobni čas, tu je zagnana direktorica, ki frfota okoli sponzorjev in politikov, od katerih je ta grandiozni obrat odvisen, tu je marketinški direktor, ki se navdušuje nad podražitvijo letne karte z 29 na 34 evrov, a se mu zdi tipologija številke 3 za obiskovalce neustrezna, ker jih bo iritirala, tukaj so seveda oblikovalci, ki iz komercialnih razlogov v ime zbirke dodajo »kaiserlich«, kar je bilo zaradi (demokratične) politične korektnosti doslej neprimerno – ja, spet so časi, ko se je mogoče s cesarstvom hvaliti, ko se je pozabilo vse, kar je bilo slabega, ko ljudje nostalgično verjamejo, da je bila preteklost lepa. In seveda, tu je piar, tu je protokol, ki načrtuje in izpelje burleskno slavnostno otvoritev s predsednikom države.
Vsa ta sodobnost je prikazana z lepo mero blage komičnosti, je zrcalo ne vsej tej nakopičeni umetnosti, ki se ji posvečajo strokovnjaki, pač pa banalnemu vsakdanjiku vodstva in pomožnih služb, v katerih so vsi majčkeno karikature. Ni čudno, da je direktorica na premieri rahlo kislo pripomnila, da je režiser že uvodoma povedal, da bo le on iz vsega posnetega materiala izbiral prizore za film.
In tako, pod črto, mi je prišlo na misel, da v Ljubljani že dobrega pol leta prenavljajo našo majhno inačico tega muzeja, Narodno galerijo, da bi tudi tu lahko kdo ujel trenutek obnove in rekonstrukcije dediščine, prelevitev socialistične telovadnice nazaj v muzej, da bi lahko pokukali v depoje in v vsakdanje življenje kipov in slik, ki nas skrivaj opazujejo. Pa se ni nihče spomnil.