Seveda je težko oziroma nevljudno ne čestitati vsem (ne)naštetim slavljencem ob (ne)okroglih jubilejih in jim ob tem zaželeti še veliko let, sezon ali letnikov. Brez njih bi bilo kulturno in družabno življenje v prestolnici revno in zelo drugačno, kot ga imamo. Njen gromki glas je segel daleč čez meje Ljubljanske kotline in predstavlja vabljivo točko na srednjeevropskem zemljevidu kulturnih središč, ki jih velja oziroma jih je nujno obiskati. Vendar vse to spomeničarstvo napeljuje tudi k streznitvenemu razmisleku in refleksiji. V prvi vrsti zato, ker se še vedno prerado sliši jamranje čez nedogajanje in dolgčas v Ljubljani in nasploh v Sloveniji. Bolj kot samokritično je takšno jadikovanje lažno, slepo in zavajajoče ter vliva dobršno mero skepse v upanje; in »prihodnost izgubi zanos, sedanjost pa se razleze v gost mrak, v katerem objektivni, kronološki čas skandira ritem na doživetem času, ki je nasedel, zabredel, se ustavil. V dolgočasju se namreč vsa pričakovanja izničijo, vsako upanje ugasne, ni več ne načrtov ne zgodovine, vse tone v žrelo sedanjosti, kjer otopi in ugasne ves smisel.« Na izposojo citata Umberta Galimbertija iz knjige Grozljivi gost o nihilizmu med mladimi, v katerih pričakovanju ni upanja, napeljujejo večerni in nočni sprehodi skozi belo Ljubljano, ko po njenem središču srečujemo skupine izgubljenih mladostnikov, ki kot da se nimajo kam dati in oboroženi s kartoni alkoholnih pijač zasedajo trge, parke in klopce ter razvajeno ignorirajo vso ponujeno kulturo in zabavo v mestu.
Pred leti, ko sem na okrogli mizi v okviru praznovanja zasedbe Metelkove vprašal prisotne metelkovce, kaj so naredili, da bi v klube privabili mularijo, ki večere presedi na Trgu brez zgodovinskega spomina, in jo pritegnili k delovanju in vključitvi, sem namesto odgovora dobil verbalno klofuto: »Ne moraliziraj!« Mogoče res. Očitno pa je, da se boj za prostor(e) nadaljuje in je nujen kot razredni boj, saj vsaka nova generacija potrebuje svoj(e) prostor(e), s katerim(i) se identificira, v katerem/-ih se izraža in ga/jih ima za svoje(ga), kar je poslanstvo kulturnih in socialnih prostorov. Drugače se (bo) družba samo stara(la) z obletnicami in jubileji.