Medtem so koncertni napovedniki polni domačih in tujih izvajalcev takšnih in drugačnih žanrov ter rangov, od uglednih do uveljavljajočih se imen, katerih muzike le redko dobijo prostor v osrednjih medijih in pridejo do širših ušes. Posebej v Ljubljani je dilema pogostokrat hektična. Kaj izbrati? Dogaja se, da število dogodkov na isti večer seže čez ducat. Če upoštevamo, da se izzivalni koncerti ponujajo tudi drugod po Sloveniji, in k temu prištejemo še druge kulturne prireditve, je jasno, da problem ni le finančni in (prosto)časovni. Gre za trenutke, ko bi se zvedavi poslušalec-obiskovalec najraje razžagal na tri kose in bil istočasno na treh, če ne več koncertih hkrati.
Eden takšnih dnevov je bil prejšnji četrtek. 17. aprila se je v Ljubljani naštelo vsaj enajst uradnih koncertov. Nastop portugalske pevke fada Carminho v abonmaju Glasbe sveta Cankarjevega doma je bil že teden prej razprodan. Nabito polna Menza pri koritu je dočakala Goribor. Istega večera so na Metelkovi nastopili še It’s Everyone Else in Ontervjabbit v Klubu Gromka, Broken Lock in The Lift v Channel Zero, v Gali hali se je dogajal Nu-Rock fest! Na Orto festu so igrali Avtomobili, na drugem koncu mesta, v Šiški, so primorski Eskobars predstavljali novo ploščo. Ta četrtek se je zgodba ponovila. Carla Bozulich v Gromki, poklon kantavtorjev in prijateljev Tomažu Pengovu v Kinu Šiška, jamajški očaki The Skatalites v Gali hali, Zaklonišče prepeva v Ortu, tolkalni duo Drumartica na otvoritvenem koncertu ciklusa klasične glasbe Metabonma v Menzi, Samo Gramofon v Bežigrajski galeriji, Martin Ramoveš Band v baru Prulček.
Po izkušnji, ko sem pred desetimi dnevi v enem večeru zaobjel tri metelkovska prizorišča, sem na koncu pristal v malce šizoidnem stanju zaradi vseh izzivalnih bendov in dobrih muzik. Med beganjem med klubi sem naletel na še nekaj »mesečnikov«, ki so krožili po koncertih, kar nekajkrat pa slišal, ali mora biti res vse na isti večer, ali se organizatorji res ne morejo medsebojno uskladiti, da je preveč vsega. Pestrost dogajanja in ponudbe, na drugi strani pa opazen angažma občinstev še kar kliče k drznejšim zamahom čez urnik. In predvsem k večji pozornosti in usklajenosti organizatorjev, da se ne prekrivajo vsaj s stilsko podobnimi muzikami. Navsezadnje drug drugemu kradejo prepotrebna ušesa.
Na ljubljanskem koncertnem prizorišču se pogostokrat porodi občutek, ki je znan s kavča, ko z daljincem v roki brezumno bolščimo v rivalstva slovenskih televizijskih postaj v infotainmentu, ki ob istem času oddajajo podobne dnevnoinformativne sklope in zabavljaške oddaje z istimi aferami in obrazi. No, razlika je – slednje poneumljajo, dogodki v živo pa kultivirajo.
