Zagrebški filozof Srećko Horvat, ki je na Subverzivnem forumu (to je predavateljski in debatni del 6. subverzivnega filmskega festivala v Zagrebu) v sredo zvečer vodil okroglo mizo o vlogi evropske levice – njena gosta sta bila vodja grške opozicijske stranke Sirize Aleksis Cipras in filozof Slavoj Žižek – je začel razpravo s šalo in njeno parafrazo. Šala govori o zdravniku, ki pacientu pove dve novici, slabo in dobro: slaba je ta, da ima raka, dobra pa ta, da bo na to že pozabil, ko bo prišel domov, ker ima tudi alzheimerjevo bolezen. In parafraza te šale: slaba novica za Hrvaško je, da ima gospodarsko krizo in korupcijo, dobra pa ta, da bo že prihodnji mesec postala članica Evropske unije. Toda Aleksis Cipras ni hotel nastopiti v vlogi kakšnega ciničnega doktorja in je ob koncu debate Hrvaški odkrito priporočil, naj nikar ne sili v še večjo nesrečo, kar je danes drugo ime za Evropsko unijo.
Po Ciprasu se je grška nesreča začela, ko je država postala odvisna od kreditov Evropske banke in Mednarodnega denarnega sklada. Te kredite je namreč spremljal izjemno strog program varčevanja, ki je rezultiral v uničenje socialne države (najhujši rezi so prizadeli zdravstvo, izobraževanje in sektor socialne varnosti) ter v pospešeno in skoraj posplošeno privatizacijo, tudi vode in energije. Drugi del evropskega »Memoranduma«, ki ga je morala sprejeti grška vlada, se je nanašal na reforme, ki so obsegale tudi ukinjanje kolektivnih pogodb, hitrejše odpuščanje delavcev ter vrsto ukrepov, ki naj bi olajšali kolonialistične naložbe. Oboje, varčevanje in reforme, naj bi Grčiji povrnilo zaupanje finančnih trgov in sploh pomenilo njen »program rešitve«. A šele po uveljavitvi tega programa se je Grčija res znašla na robu propada. Grška levica, je spomnil Cipras, je nenehno opozarjala na nevarnost ukrepov, ki jih je državi naložil »Mermorandum«, toda kar je Sirizo na lanskih volitvah skoraj pripeljalo do zmage, so bile prav porazne posledice »programa rešitve«. In spoznanje, da je bil prav to resnični cilj »Memoranduma«. Grčija je bila samo prva stopnja evropske vizije, ki vidi srečne banke in nesrečne ljudi. Vsaki državi, ki je izpostavljena špekulativnim napadom trga, ne preostane drugega kot uničenje še zadnjih preostankov socialne države. Toda Grčija danes ni več edina, Evropska unija je že razdeljena na sever in jug, ta geografska ločnica pa samo prikriva razredni boj, je poudaril Cipras, ki poteka med dvema strategijama: ena zahteva brezpogojno dominacijo kapitala, druga pa brani demokracijo in socialno državo. Toda največji aplavz je Cipras požel z izjavo: »Če bom postal predsednik grške vlade, potem nič več ne bo isto ne v Grčiji ne v Evropski uniji.« In na koncu še s tole: »Potrebujemo sredozemsko pomlad!«
»Točno tako«, je pritegnil Slavoj Žižek. Če bo v Grčiji prišla na oblast Siriza, se bo tudi Evropa spremenila. Prav zato se je evropski establišment tudi tako boji. Namreč, ne toliko zato, ker je Siriza radikalna levica, kakor pa zato, ker je že presegla tipično levičarsko držo, kolikor je ta v tem, da se zadovoljuje s svojim moralno in družbenokritičnim diskurzom, s katerim se pravzaprav le naslaja ob tem, da gre kapitalizmu slabo. Siriza pa je pragmatična leva stranka z realnimi možnostmi, da tudi dejansko kaj spremeni. In s tem sami Evropi povrne tisto, kar je bilo v njej najboljšega: demokracija, socialna država. »Siriza stoji za za tem, na kar moramo biti kot Evropejci ponosni. Siriza rešuje samo srce, samo dušo Evrope«, je Žižek navdušil občinstvo. »In če o Sirizi ne mislite tako, si zaslužite enosmerno vozovnico v Sibirijo«, je še dodal.
Toda v nadaljevanju je bil tudi kritičen do nekaterih ukrepov, ki bi jih sprejela Siriza, če bi prišla na oblast. Cipras je namreč omenil, da bi bil eden izmed ukrepov redistribucija bogastva na način večjega obdavčenja bogatih (teh pa v Grčiji ne le ni tako malo, marveč so se znali davkom tudi spretno izogibati). To že, toda v zvezi s to redistribucijo je treba biti previden, je menil Žižek. »Tudi kapitalizmu je treba dati priložnost, da normalno deluje. Ves kapitalizem ni finančna mafija, nekatere stvari, kot je na primer proizvodnja dobrin, so v kapitalizmu dobre. Vsak pameten ekonomist vam pove, da je ta državni klientelizem s finančnim kapitalom škodljiv tudi za sam kapitalizem.« Kaj mora torej storiti Siriza, če pride na oblast? »Premalo je, da poskrbi za delavce, brezposelne in vse socialne deprivilegirance, poskrbeti mora tudi za kapitaliste.« Kajti če danes kaj ogroža kapitalizem, to ni nobena radikalna levica, ampak sam neoliberalizem.
»Seveda simpatiziram z vsemi protestnimi gibanji po Evropi,« je Žižek odgovarjal na vprašanja iz občinstva, toda prav njihov mit o nepredstavniški neposredni samoorganizaciji je tudi poslednja past in najgloblja utvara. Nedvomno obstajajo trenutki vnetega skupinskega sodelovanja, ko ljudje v lokalni skupnosti razpravljajo in odločajo, ko živijo v nekakšnem nepretrganem izrednem stanju in vzamejo stvari v svoje roke. Toda taka stanja ne trajajo dolgo. »Velika večina, v katero sodim tudi sam, hoče biti pasivna – nočem biti vsak dan mobiliziran – in se zanesti na učinkovit državni aparat.« Od Marxa se je treba vrniti k Heglu, je pozval Žižek, se pravi, če danes kaj potrebujemo, je to močna država.
