Ekstremne fizične prakse je poglobila z interaktivnimi instalacijami, ki izzivajo nelagodna psihološka stanja ter govorijo predvsem o virtualnem življenju, ki povzroča, da je naše fizično življenje vse bolj nedejavno. Dela Maše Jazbec se najpogosteje nahajajo na prelomu med realnostjo in virtualnimi svetovi, zanimajo jo umetna inteligenca in androidne znanosti ter nove oblike homoidov, njene instalacije pa so prepletene tudi z raziskavami iz polja genetike ter drugimi postopki, s katerimi tehnologija vstopa v naša življenja. Čeprav jo nove tehnologije privlačijo, saj sestavljajo številne bistvene dele človekovega stika z okoljem, do njih goji mešane občutke, vzbujajo ji nezaupanje in tesnobo, kajti ob soočenju z biotehnološko manipuliranimi človeku podobnimi entitetami se v nas zbudi nelagodje, ki se ga je v zadnjem času prijel termin antropomorfobija ali strah pred človeku podobnimi oblikami.
Ena od njenih mogočnih virtualnih prikazni je delo Monolit, nedavno predstavljeno na festivalu Sonica v Kinu Šiška. V prostor je postavila brezhibno zloščeno črno podolgovato in odsevno gmoto, ki je spominjala na vdor civilizacije v človeški svet na začetku Kubrickovega filma Odiseja 2001. Obiskovalci sprva v instalaciji vidijo le lasten odsev, kot v ogledalu, če pa se gmoti dovolj približajo, se v njej izriše megličasta nematerialna gmota njihove lastne podobe, kakor bi bili ujeti v kocko, v civilizacijo in njeno tehnološko perfekcijo. Prek te instalacije obiskovalci vstopijo v hibridni svet, ki je hkrati fizičen in virtualen. Umetnica se je z vzbujanjem nelagodnih občutkov in soočanja realnega z virtualnim ukvarjala tudi v interaktivni instalaciji Weltschmerz, ki jo je zasnovala skupaj s Tiagom Martinsom; postavila jo je v belo sterilno okolje z belo mizo, televizorjem in udobnim belim stolom. Na mizo je položila krvavo rdečo gmoto, ki ni imela tehnološke funkcije, temveč je bila tam predvsem zato, da bi vzbujala gnus. Poleg krvavega kipa je postavila belo pištolo in obiskovalce pozvala, naj si jo prislonijo na sence in pritisnejo na petelina. S tem so na televizijskem zaslonu sprožili video z resničnimi prizori genocidov, mučenja in katastrofalnih življenjskih socialnih razmer. Namen te instalacije je bilo merjenje odzivov – kot pri sociološki raziskavi. Same podobe trpljenja so največ ogorčenja povzročile pri otrocih, najstniki so se navduševali nad radikalnim nasiljem instalacije, odrasli so se zgražali nad plastično pištolo, ob posnetkih iz medijev pa so ostali dokaj neprizadeti.
Nadgradnjo ideje o mešani realnosti je Maša Jazbec zasnovala z interaktivno instalacijo FMR1, v kateri je v sodelovanju s Fabriziem Lamonchalom in Ioanom Cerneijem želela prikazati vdor tehnologije v najbolj intimne dele naših življenj. Instalacija je sestavljena iz naprave za ohranjanje življenja in videovmesnika, ki prikazuje posnetek zarodka v maternici. Obiskovalci lahko vplivajo na dihanje in gibanje zarodka z vpihovanjem zraka v kisikovo masko. Naprava izdihnjeni zrak prevede v informacijo, ki sproži gibanje virtualnega otroka. Obiskovalci postanejo ustvarjalci življenja, vendar so hkrati tudi odgovorni za virtualno življenje, kajti njihov kreativni dej preneha delovati, ko zapustijo instalacijo. Celoten sistem nagovarja k sinhronemu sobivanju človeka in stroja.
