Nepresenetljivi domet zabavništva je osvojen že v startu, privatiziran pa z asistenco transvestitskega preoblačenja in nerodnih medspolnih zapletov, užitkarskih pomot in užitkov po pomoti. Avtor Ken Ludwig spretno prepleta realnosti v Shakespearovem kozmosu, po principu »ves svet je oder« sodobno oziroma svobodno prepisuje, adaptira in dopisuje motive iz širokega Shakespearovega repertoarja, izzveni pa morda še v kakšen komedijski podaljšek v zgodovino gledališča (Goldonija ali Moliera); gledalcu pri tem dopušča zabavno igro z detektiranjem in lociranjem premetanih motivov (privatno gledališko druščino, ki bi igrala na predvečer poroke iz Sna kresne noči, transvestitska preoblačenja in ljubezenske zamenjave iz Kar hočete, delitev dediščine med tri dedinje v Kralju Learu…).
Režiser Boris Kobal zanesljivo, po recepturi konzumentskega uspeha, usmerja hektičnost in vrvež na odru (okrog scenografskih obratov in premenjav že zlizanih tečajev vrtljivih vrat, tokrat Branka Hojnika). Značilno gledališko igranje vlog preseže svoj status na tistih mestih, kadar iz zabavno usmerjene igre identitet problematizacija izskoči na sam okvir oziroma medij, ko se sprašuje o vlogi gledališča v današnjem kulturno-političnem prostoru. Pri tem ima aktualistično oporo v samem tekstu, ki jo režija prefrigano izkoristi – zlasti na začetku – za neprisiljeno podvojeno branje zapletov med igralskimi dvojicami in dvojniki ter razpon gledaliških manevrov (na primer renesančni okvir uvajanja občinstva v igro, številne igrice v igri, sistem plačanih »ploskaških« privržencev iz občinstva) prek sodobnega preigravanja zimzelenih literarnih motivov, kot celota pa problematizira mehanizme gledališke produkcije in pogoje njenega delovanja, kakor tudi temperaturo razpoloženja (do) kulturnega okolja.
V estetiki se predstavlja z akcentualnim atmosferskim pridihom, s kancem zapetega puritanstva, obenem pa provincializma (ki ga kostumografsko izvabi Maja Ballund) – povzemanje vzorcev anglosaksonske produkcije ni za SLG Celje nič nenavadnega. Podobna dvojnost je prisotna zlasti pri Pii Zemljič, bodoči pastorjevi ženi Meg, nesojeni igralki, ki pade na limanice gostujočega igralca, ki je sramežljivo spodobna in koketna le po nedolžni pomoti, iz mestoma filmsko obdelanih motivov (teh je seveda na pretek) pa izzove še kakšne vzporednice, na primer iz Nekateri so za vroče. V hvaležnem izkoristku igre je seksualno »odprta«, frfotava in sveža Audrey Nine Rakovec. Usklajen igralski tandem predstavljata tudi oba prevarantska igralca oziroma igralki, snubca po pomoti, energična, suverena, kljub zapeljivosti nevarnega teritorija brez šmire: Andrej Murenc in Vid Klemenc, slednji še zlasti za profesionalni igralski debi, obilno zabavata občinstvo.
