Presenečeni nad našim razponom

Pred približno letom in pol je imel tu razstavo mozaikov in izbranih velikih slik Jože Ciuha. To je bilo nekoliko pogojeno z dejstvom, da je njegov mozaicist Luciano Petris prav iz majhnega kraja Passariano, kjer je locirana Villa Manin. Ta razstava je pri novi upravi razstavišča morebiti spodbudila občutek, da smo Slovenci tamkaj premalo predstavljeni, zato je z njihove strani prišla tudi pobuda za razstavo Magija umetnosti.

Najprej so mi ponudili samo pol leve polkrožne stavbe, a sem to zavrnil, in tako dobil na razpolago tisoč kvadratnih metrov. Spodnji prostori skušajo obdržati historično strukturo, medtem ko je zgornji prostor, kamor sem postavil večje slike oziroma dela iz 80. in 90. let ter najnovejša, veliko prijetnejši v svoji sivini. Postavitev je bila izjemno zahtevna, saj je bilo treba v sozvočje postaviti 93 avtorjev, a mi je uspelo potegniti zgodovinsko linijo, z izjemo skulpture Tobiasa Putriha, ki je zaradi obsega ni bilo mogoče nesti po stopnicah v prvo nadstropje. Uvodoma je na ogled razstava v razstavi, Krajina kot tematska preokupacija, postavitev nato preide k ljubljanskemu krogu ekspresivne figuralike, neokonstruktivizmu, radikalnemu realizmu, novi podobi in skulpturi, ki so zaznamovali sedmo in osmo desetletje preteklega stoletja, zatem pa k retroavantgardi in izrazito individualizirani avtorski poetiki, značilni že za konec 90. let. K ideji za takšno razstavo, kjer so v konfrontaciji različni mediji razpona skoraj petih desetletij, me je napeljal obisk muzeja Städel v Frankfurtu, kjer je stalna zbirka postavljena na podoben, medijsko pomešan način.

Razstavo začenjam s pejsažisti pod nazivom Krajina kot tematska preokupacija, kjer se zvrsti 28 slikarskih in fotografskih del 27 umetnikov. To je pravzaprav spomin na razstavo, ki sem jo oblikoval leta 1973 v Škofji Loki pod istim imenom ob kongresu mednarodne zveze likovnih kritikov AICA v tedanji Jugoslaviji in se je še posebej navezovala na tradicijo slovenskega Barbizona, se pravi na slovensko impresionistično četverico Jakopič, Grohar, Jama, Sternen. Ravno pri pejsažu mi je najbolj uspelo pomešati medije oziroma fotografskemu mediju omogočiti, da nastopa enakovredno. Tu denimo v istem prostoru pride do soočenja dela radikalnega realista Franca Mesariča in fotografa arhitekture Branka Cvetkoviča.

Zagotovo sem dal največji poudarek slikarstvu. Sicer pa sem v vseh medijih izbiral tiste protagoniste, ki so zaznamovali določeno desetletje. Ko gre denimo za grafiko, sem v obzir vzel le šest ustvarjalcev, ki pa so delali v različnih tehnikah, od danes že zelo redke monotipije, lesoreza prek globokega tiska do kombinacije ploskega tiska s sitotiskom. Pri fotografiji sem uvodoma uvrstil tudi mariborsko črno fotografijo, ki je bila v jugoslovanskem krogu zelo cenjena, a slabo predstavljena v tujini. Med kipi pa bi izpostavil skulpturo Elegija Matjaža Počivavška, ki je nastala med avtorjevim študijem v New Yorku in bo zdaj prvič predstavljena v Evropi. Pri izboru sem skušal biti čim bolj objektiven, vendar je seveda prisoten tudi subjektivni pogled. Sem pa z vsemi še živečimi umetniki predebatiral, katera njihova dela so primerna za razstavo. Nikoli namreč nisem menil, da je kustos nad umetnikom, ampak zmeraj ostane v nekem dialogu z njim. Skupini Irwin, na primer, ki ima specifičen način postavitve, sem seveda omogočil, da sami postavijo svojo kompozicijo petih slik in lovskih trofej.

Ravno takrat sem stopal v prostor kot aktivni likovni kritik in smatram, da je to leto mojega kritiškega rojstva. Tega leta je nastala tudi Boljkova skulptura Atomska Venera, ki simbolizira predvsem nastop atomskega veka. Ravno v tem letu pa se je del mladih umetnikov začel odzivati na novodobna strujanja zunaj nacionalnega okvira. Figuraliki so se bolj obrnili k angleškemu in ameriškemu duhu ter se oddaljili od francoskega. Prav to leto je bilo za slovensko kulturo močno odločujoče, saj je na likovnem področju prišlo do večjih prelomov. Spomnimo se samo nastopa konceptualistične skupine OHO.

Menim, da je zagotovo čas, da se začnemo predstavljati tudi z zgodovinskim ekspresionizmom, seveda pa je v tujini premalo prepoznano tudi obdobje, ki sem ga zajel na tej razstavi. Morebiti je bilo vodilo, da sem šel v tako širino, pogrešanje reprezentančnih nastopov slovenske sodobne umetnosti. Prvi odmev, ki sem ga dobil od Italijanov, je presenečenje, katere umetniške smeri vse smo pri nas gojili. Poseben fenomen našega prostora je zagotovo tudi retroavantgarda, ki je pri nas nakazovala vstop v postmodernizem. Skratka, z razstavo sem želel presenetiti tujce, pa tudi samega sebe in odgovoriti na vprašanje, ali sem sposoben takšno postavitev oblikovati dovolj zavzeto, hkrati pa kritiško.

Razstava bo po vsej verjetnosti potovala v Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu, zanjo pa se načeloma zanima tudi Beograd. Značaj potujoče razstave bi lahko dobila tudi »razstava v razstavi« Krajina kot tematska preokupacija, ki je sicer precej manjša od celotne postavitve, a gre kljub temu za zaključeno celoto, ki ohranja zven sodobnosti od najstarejšega do najnovejšega dela.

V Ljubljani bo lahko žal predstavljena šele čez nekaj let, ko naj bi bilo v prenovljeni Cukrarni na razpolago več kot tisoč kvadratnih metrov prostorov.