Obdobja slovenske umetnosti 20. stoletja so se izoblikovala okoli močnih posameznikov, kritikov in kustosov, ki so teoretično opredelili razvoj zgodovine umetnosti. Obalne galerije, s kritikom Andrejem Medvedom na čelu, so prve prepoznale reakcije slikarjev na primarno in analitično slikarstvo sedemdesetih let, kar je dalo Medvedu povod, da je postavil tezo o »novi podobi« kot umetnosti osemdesetih let. Konec sedemdesetih let so Obalne galerije začele kupovati dela primorskih in drugih slovenskih umetnikov za svojo zbirko, v kateri so danes vrhunska dela iz konca modernizma in prehoda v postmodernizem. Ker Obalne galerije nimajo stalnega prostora, kjer bi zbirko v celoti predstavile, so primorane postavljati konceptualno različne razstave umetnin, ki jo sestavljajo.
Tokrat je v Mestni galeriji Piran na ogled razstava slik, kipov in risb z naslovom Arte Colta – presežnost likovnega dela kot hommage umetniku in umetnini iz zbirke Obalnih galerij, dopolnjena z izposojenimi deli umetnikov prelomnega obdobja osemdesetih let, ki še vedno buri domišljijo in lahko dopolni naše razumevanje sodobne umetnosti. Razstava Arte Colta kaže, da je lahko recesija včasih tudi spodbuda za še bolj prečiščene koncepte in iznajdljive formule predstavljanja »smetane« likovne tvornosti naše polpretekle zgodovine – to dokazujeta prav izbor in kvaliteta tokrat ponujenih del. Že pred galerijo nas k ogledu povabi, kakor da je tam že od nekdaj, Brdarjev Pegaz, izkristalizirana resnica slehernega mita; v sprejemnici najdemo Kapusove hladne analitične like, nasproti pa mehko tkivo Grudnovih gest. Pritličje je rezervirano za zgodnje kiparstvo in risbo Begiča in Lenassija, v osrednjem razstavnem prostoru pa se soočajo ključna dela Lenassija, Bernarda, Podgornika, Šalamuna, Marušiča; drugo nadstropje pripada vrhunskim risbam Metke Krašovec, Mirana Eriča, Bernarda in Marušiča.
Iz treh prerezov skozi zbirke Visoki modernizem, Primorski likovniki ter Risbe slikarjev in kiparjev je nekako moč izluščiti rdečo nit soočenja slovenskega visokega modernizma (Bernard, Begič, Brdar, Podgornik, Kapus, Gruden) z novo podobo (Marušič, Šalamun, Krašovec, Erič). Osrednja osebnost tega obdobja ter problematike nove podobe in visokega modernizma je Emerik Bernard, ki predstavlja člen v zgodovinski kontinuiteti slovenskega slikarstva druge polovice 20. stoletja do danes. Po teoriji Tomaža Brejca Bernard ni slikar enostranskega razumevanja nove podobe, temveč kontemplativni sintetik, ki s širokim zamahom prevzema, preoblikuje ter na novo ustvarja tradicionalna izkustva in svojo lastno prodorno domišljijo. Vendar pa bernardovska slika po letu 1980 ni več vpeta v tok umetnosti zadnjih desetletij slovenskega slikarstva, ni več priključevanja v iznajdbe in visoke cilje modernizma, temveč docela avtonomno in vrhunsko delo, ki je po Medvedovem mnenju primerljivo s presežnostjo zahodnega slikarstva. Stališči obeh kritikov sta si deloma nasprotni: Brejc meni, da so Bernardovi paysagi »dovršitev« slovenskega impresionizma, Medved pa, da gre za konec modernizma in rojstvo nove, povsem avtonomne slike v okviru visokega modernizma. Kakor koli, Bernardovemu ključnemu delu 80. let, Istrskemu palimpsestu, tokrat na postavitvi niso namenili dovolj prostora, da bi popolno zaživelo; vseeno pa velja pohvaliti prikaz različnih vidikov slovenskega visokega modernizma in nekaterih sopotnikov nove podobe, ki v svoji presežnosti ostajajo temelj za estetsko presojo in prepoznanje kakovosti v sodobni umetnosti.