Preklop tudi v operno sfero

Do tja jo je pripeljal intenzivni študij solopetja pri profesorju Matjažu Robavsu, najprej v Zavodu sv. Stanislava in zdaj že tretje leto na Akademiji za glasbo. Sodelovala je v koncertni izvedbi Mozartove Čarobne piščali, na koncertu Opera obeta z orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana ter kot solistka v vokalnem abonmaju Slovenske filharmonije na božičnem koncertu v Pergolesijevi maši. Solistka bo tudi v Pergolesijevi Stabat Mater v izvedbi Čarnic – v ponedeljek v Novem mestu in v torek v Ljubljani. Zraven je bila pri lanski produkciji Monteverdijevega Orfeja treh umetniških univerz, januarja pa je bila solistka v Mahlerjevem vokalno-inštrumentalnem delu Das Lied von der Erde, ki ga je dirigiral maestro Uroš Lajovic. Je tudi aktualna Mercedez v Bizetovi Carmen na opernem odru SNG Maribor.

Petje je bilo zame vedno tako naravno, da ga nikoli nisem ločevala od sebe, morda le nisem temu posvečala toliko misli. Dvajset let sem pela v zborih in imela ves čas res dobre zborovodje; taka je bila že Taja Balog na osnovni šoli v domačih Radečah, pa pozneje Stojan Kuret v APZ Toneta Tomšiča. Pri Perpetuum Jazzile sprva nismo toliko delali na vokalni tehniki, a ko so se mi pozneje začele odpirati priložnosti in me je to zelo osrečevalo, se mi je zdelo škoda, da bi se posvetila čemu drugemu. Zanimanje za petje je pri meni konstantno in je poleg sina in moža praktično edina stvar, za katero bi vstala tudi ob sedmih zjutraj. Kot politologinja nisem nikoli delala, čeprav sem si želela biti diplomatka. Na tem področju sem se videla, ker sem komunikativna, zdelo se mi je, da bi lahko kaj dobrega storila tudi za našo državo. A sem potem ugotovila, da to ni zame, tudi zato ne, ker je treba biti politično korekten (smeh).

Nimajo težav s tem, ker tudi jaz ne kompliciram. Pravzaprav so vedno pripravljeni pomagati. Nikoli nisem bila obremenjena s tem, da sem javna oseba, to sprejemam kot svojo službo, ki jo zelo rada opravljam. Še vedno se nisem navadila pozornosti, če me kdo na ulici prepozna, mi je pa po svoje všeč, ker lahko javno spregovorim o svojih stališčih.

Pri dvaintridesetih letih na glasbeni akademiji dejansko uživam. Na trenutke mi je težko, saj imam kar nekaj predmetov, ki jih prej nisem imela, denimo harmonijo, solfeggio, klavir. Note sem poznala, nisem pa hodila v glasbeno šolo. Toda ni mi težko vložiti ne truda ne časa, morda tudi zato ne, ker je študij precej individualiziran. Zavzeta sem tudi zato, ker imam družino in časa ni na pretek. Znam oceniti, kaj mi bo v prihodnje koristilo in kaj je nepomembno.

To rečejo tisti, ki pridejo na uro nepripravljeni, pa jim potem pove, da to ni pravi način. Je zelo dosleden, konsistenten in pravičen. Kot profesor vsakega učenca obravnava edinstveno, ne vsiljuje mojega sistema nekomu drugemu in obratno. Ve na primer, da lahko name bolj pritisne kot na koga drugega, ker se na to dobro odzivam. Daje mi izzive, hoče več od mene, kar se mi zdi odlično.

Res sem nekakšen glasbeni eklektik, veliko stilov me zanima, tehnično gledano nimam težav s preklapljanjem. Vsekakor je v moji karieri prisotna neka kontinuiteta. Ko sama nisem več znala tehnično napredovati, sem se odločila za profesorja, ki ve, kaj dela. V tem smislu je bil preklop, ne bi pa rekla, da sem se odločila ravno za stilsko spremembo. Čeprav seveda neke popevke ne moreš peti enako kot arijo. A ravno to mi je v izziv. Zaradi poznavanja prave tehnike solopetja imam nedvomno manj tehničnih težav pri drugih zvrsteh, svoj glas bistveno bolje poznam. Na voljo imam veliko več orožja in orodja kot prej. Že prej nisem delala hudih napak, zdaj pa sem nekatere stvari lahko dodelala. Na posnetkih slišim, da je moj glas povsem drugače postavljen: izkoristek je večji in boljši, manj se utrudim za boljši oziroma enak učinek.

Do tega sva prišla s profesorjem Robavsom. V zborih sem vedno pela sopran, ker dosegam višine, med študijem pa sem ugotovila, da imam lepo tudi sredino in nižine. Ta lega mi je zdaj bistveno bolj domača.

V čast mi je bilo stati na odru z vsemi temi ljudmi. Do angažmaja sem prišla prek avdicije. Netrebkova je velika umetnica, temperamentna, karizmatična, zelo prijazna in skrbna. Pri koncertni izvedbi je le nekaj skupnih vaj, kjer se dodelajo nianse, sicer je veliko odvisno od samega pevca in njegove muzikalnosti. To je bil zame res velik izziv, mesec dni smo živeli s tem projektom. Najbolj mi je v spominu ostal koncert v Concertgebouw v Amsterdamu; odlična dvorana in poslušalci, ki so takoj po izzvenu zadnjega akorda vstali na noge, aplavdirali, se zahvaljevali. Drugi so verjetno takšne pozornosti bolj vajeni, meni je bilo to novo, kar šokiralo me je! Niso bili navdušeni le nad Ano Netrebko, ampak nad celotno ekipo, vsi smo jih potegnili v to lepo zgodbo.

Mimo Carmen in Dalile ne morem, in še kar nekaj je takšnih vlog. Ta hip s profesorjem delava arijo O mio Fernando, ki jo poje vloga Leonore v Donizettijevi operi La Favorita. Za zdaj študiram bolj arije, ko pa pride kakšna večja vloga, se bolj posvetim celoti.

Orfej je bil odlična izkušnja za vse nastopajoče študente. Delali smo s profesionalnim režiserjem, ki si je vzel čas in nam natančno razložil, kaj hoče od nas, in to je bilo neprecenljivo. Tudi odzivi so bili perfektni, v aprilu bodo tri ponovitve v ljubljanski Operi. Tej predstavi je sledila Carmen v Mariboru, kar pa je že bil angažma v profesionalnem teatru, zaradi česar je bilo časa manj, moral si biti odziven. Mercedez je izjemno zanimiv lik, zelo je pomembno, kako ga definira režiser. V tej postavitvi sem morala biti nekoliko odštekana in zapita, v nenavadnem odnosu s svojim soprogom. Obe izkušnji sta mi bili zelo ljubi, uživam na odru.

Pravzaprav na nagrado za interpretacijo, ki sem jo predlani dobila na festivalu dalmatinske šansone v Šibeniku. Odpela sem zelo lepo pesem Kako je pjevala Piaf, nagradila me je strokovna žirija, sprejeli pa so me tudi poslušalci, na kar sem bila kot Slovenka še posebej ponosna. Na mednarodno tekmovanje Vitebsk leta 2007 v Belorusiji pa sem se prijavila prek interneta, in čeprav je to največji festival v vzhodni Evropi, nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Festival je bil organizacijsko na visoki ravni; prvi večer smo peli na matrico, drugi pa potem v živo z orkestrom. Pevci so tja prišli s svojimi agenti, jaz pa sama. Žreb je določil, da nastopim prva, in zapela sem Nora sem, da te ljubim, skratka komad, ki vžge. Že prvi večer sem dobila največ točk. Presenetilo me je, ko so drugi dan poslušalci prišli s transparenti, na katerih je bilo napisano moje ime. Prvo nagrado sem si potem delila z domačim, beloruskim tekmovalcem. Bila sem tudi v Kazahstanu, kjer sem za isto pesem dobila nagrado za najboljšo izvedbo skladbe v svojem jeziku. Ne morem niti mimo nagrade na mednarodnem solopevskem tekmovanju v Deutschlandsbergu.

Enkrat smo se zbrali glasbeniki, ki smo sodelovali v operi Orfej, malce smo »jammali« in vse skupaj se je dobro slišalo. Naredili smo bend in ravno pred kratkim smo imeli koncert v Trbovljah. Repertoarja imamo že kar nekaj, so pa to priredbe slovenskih skladb, različnih popevk, starejših in novejših. Fantje imajo mladostno energijo, kar mi je zelo všeč, in zato dobro sodelujemo.