V nemilosti zaradi sonca
Scenarist Malih vojakovMirko Kovač je že imel težave zaradi sonca, vendar kot avtor svojega prvega romana Morišče (1962), zaradi katerega je bil politično šikaniran. Veliko pozneje, leta 2008, se je v intervjuju takole spominjal tiste hajke proti njemu: »Cenzorji so roman razlagali ideološko, in to približno takole: v romanu sonce žge in je torej nekaj zlega; sonce vzhaja na vzhodu, vzhod pa je identificiran s komunizmom; pisatelj tega romana je torej antikomunist.«
V ponedeljek preminuli pisatelj se je rodil leta 1938 v vasi Petrovići v jugovzhodni Hercegovini; pri 16 letih je odšel od doma, menjaval srednje šole zaradi sporov s profesorji, se ves čas sam preživljal in v Beogradu nekaj časa študiral dramaturgijo. Pri 24 letih je napisal prvi roman in se spoprijateljil z Danilom Kišem, Filipom Davidom in Borisavom Pekićem iz tako imenovanega beograjskega pisateljskega kroga. Leta 1971 je izšel njegov kratki roman Življenjepis Malvine Trifković z zgodbo o lezbični ljubezni in sporu med Hrvati in Srbi, ki je bil tudi dramatiziran in uprizorjen v beograjskem gledališču Atelje 212 ter je postal njegovo najbolj prevajano delo. Istega leta je izšla tudi njegova zbirka novel Rane Luke Meštrevića, ki je prejela nagrado Milovan Gišić, toda nagrada mu je bila v letu »Titovega pisma« (1973) odvzeta, knjiga pa umaknjena iz knjigarn in knjižnic. Kovača so napadali kot »baklonosca črnega vala«, »mračnjaka in dekadenta, ki črni našo stvarnost«, njegova pisateljska kariera bi se lahko končala, če ne bi s člankom v Borbi posredoval Predrag Matvejević, ki »me je dobesedno rešil«. Ta zbirka je v dopolnjeni obliki ponovno izšla leta 1980, ena izmed njenih novel, Slike iz družinskega albuma Meštrevića, pa je prejela Andrićevo nagrado. V 70. letih je Kovač napisal še dva romana, Posmehovanje z dušo (1976) in Vrat materinega telesa (1978), ki se v zapleteni pripovedni tehniki sprehodi skozi nekaj desetletij hercegovskih religioznih in sekularnih dilem in antagonizmov. Ta roman (preveden tudi v slovenščino) je osvojil nagrado beograjskega časopisa Nin, ki je pozneje nagradil tudi Kovačevo zbirko esejev Evropska gniloba (1986).
Scenarij kot psihološki premor
Toda Kovač je potem začel pisati tudi o gnilobi srbske oziroma Miloševićeve politike, zaradi česar je moral zapustiti Beograd. »V Beogradu sem vsak dan doživel kakšno neprijetnost: ali mi je kdo na ulici pljunil v obraz ali so mi predrli avtomobilske gume, da ne omenjam telefonskih groženj. Seveda so me tudi pretepli. Moji ženi, ki je akademska slikarka, so kupci njenih slik vračali slike, ko so izvedeli, da je Hrvatica,« je Kovač pripovedoval v intervjujih. Preselil se je v Rovinj, toda ni pristal na izraz, da je emigriral: »Istra je bila moj stari sen. Svoj prihod na Hrvaško pa sem doživel kot vrnitev.« V Zagrebu so mu takrat že objavili nekaj knjig, za Jadran film je napisal vrsto scenarijev, na hrvaški TV so predvajali njegove drame in na zagrebškem radiu njegove radijske igre. V 90. letih je pisal kolumne za splitski Feral Tribune (»Kar nas je povezovalo, je bilo predvsem nasprotovanje nacionalizmu,« je ob Kovačevi smrti zapisal dolgoletni urednik tega časopisa Viktor Ivančić), prejel ugledni mednarodni nagradi (nagrado švedskega centra PEN, 1993, in Herderjevo nagrado, 1995) ter napisal roman Kristalne rešetke (1995). Leta 2003 je Mirka Kovača nagradil tudi festival Vilenica.
Mirko Kovač je rad navajal nasvet prijatelja Danila Kiša, da mora pisatelj med dvema knjigama narediti »psihološko pavzo«. Zanj je bila takšna »pavza« pisanje filmskih scenarijev: za Krsta Papića je napisal izvrstne Lisice (1971), največ pa jih je napisal za Lordana Zafranovića, med drugim tudi za film Okupacija v 26 slikah (1978), ki je s prizorom ustaškega pokola srbskih in judovskih potnikov na avtobusu šokiral tudi festivalsko občinstvo v Cannesu.
