Morda prav zato režiser Boris Kobal (v sodelovanju z dramaturginjo Alenko Klabus Vesel) Dürrenmattove igre ne veže preveč neposredno na aktualno družbeno-politično stvarnost – čeprav se določenemu aktualističnemu vnosu (z omenjanjem nekaterih knjižnih naslovov) tudi ne odpove – temveč jo postavlja precej pregledno. Komediji v dveh dejanjih iz časa hladne vojne in še posebej grožnje razvoja jedrskega orožja, ki se v celoti, v upoštevanju »enotnosti kraja, časa in dejanja« – kot pojasnijo uvodne, tokrat tudi v nekakšnem prologu uprizorjene didaskalije – godi v norišnici oziroma, »korektneje«, sanatoriju (enotno prizorišče nič kaj elegantno opremljenega salona od zoba časa načete vile je zasnovala scenografka Urša Vidic) in ki jo je avtor oblikoval z gradnjo na gledalcu presenetljivem razvoju dogodkov, Kobal sledi v prepoznavanju ter mestoma tudi izrazitejšem poudarjanju žanrsko večvrstnega značaja celote. Tako denimo v začetnem »kriminalnem« delu izstopi komično podan lik inšpektorja, ki preiskuje umor bolniške sestre; v nadaljevanju, ki nas seznani s tremi fiziki – tistim, ki se ima za Newtona, pa tistim, ki se ima za Einsteina, in naposled tistim, ki se mu prikazuje kralj Salomon – pa je ob žanrskih premenah (ne manjkajo niti akcijski elementi) v ospredju režijske pozornosti komična razsežnost Fizikov.
Kobal Dürrenmatta pri tem na različne načine (in z različnimi končnimi učinki) dopolnjuje: besedilno se na primer opre na dramske postopke repeticije, soočenje norega znanstvenika z misijonarjem, ki je prevzel njegovo družinsko mesto, prikaže v svojevrstnem »psalmskem« spopadu, nadalje potencira posamezne lastnosti, kakršna je borilna veščost bolničarjev, ki po drugem umoru prevzamejo delo ženskih kolegic. Skratka, uprizoritev se skladno z dramatikom, ki o resni problematiki spregovori s humorjem, giblje na komedijskem območju; s karikiranjem in podobnimi postopki sicer ponekod zaide predaleč, zgolj z vnosi, ki jih konkretneje ne razvije, pa ne pridobi prav veliko – tako je v primeru zaključne »špice« s Chaplinovo figuro, ki nas morda spomni na misel znamenitega komika, da je življenje tragedija, če ga gledamo od blizu, z distance pa postane komedija. Morda – zdi se namreč, da s posegom v Dürrenmattov zaključek Kobalu umanjka končna pika. Kar se, gledano s stališča celote, poveže z vtisom, da je kljub opazni interpretativni razčlenjenosti igre še najmanj izostreno osrednje idejno vodilo tokratne uprizoritve.
Pozornost za jasno podajanje je vsekakor prisotna tudi pri igralskih interpretacijah. V številčni igralski zasedbi so v ospredju seveda trije fiziki: uživaški Newton Uroša Smoleja, hudomušni Einstein Gašperja Tiča in etično usmerjeni Möbius Borisa Ostana, velja pa omeniti tudi prispevke gostujočih študentov AGRFT v različnih vlogah, še posebej Mirando Trnjanin kot strogo glavno sestro.
