Maestrini je staro zgodbo uokviril – z začetnimi arheološkimi izkopavanji jo je poskušal postaviti v našo sedanjost, ob koncu pa je dovolj uspešno pokazal, da »večnost« Aide ni v njeni »arheološko-zgodovinski« vrednosti, temveč v transcendentalni presežnosti ljubezni, ki gre onkraj življenja: prava poraženka opere je tako Amneris. Globlje Maestrini ni posegal in je ostajal pri »obveznem« piramidno-egiptovskem slogu, ki pa je na srečo služil predvsem kot prizorišče človeških strasti in manj kot osrednji usmerjevalec dogajanja. Ob takšni zasnovi je seveda velik del izrazne moči temeljil na igralskih kreacijah glavnih protagonistov, pri čemer se je še enkrat več izkazalo, da je odrska izpovednost v italijanski operi praktično neločljivo povezana s pevskim dometom.
Tudi zato sem imel ob koncu občutek, da nisem poslušal opere z naslovom Aida, temveč opero Amneris. Poraženka v drami je postala velika zmagovalka predstave: Guadalupe Barrientos je svojo vokalno zanesljivost najprej dokazala z glasovno prezenco, nato pa je v duetu z Radamesom v zadnjem dejanju dosegla za naše okolje povsem izstopajoč dramatični višek, obenem pa je z močno prezenco kraljevala na odru tudi karakterno. Skratka: Barrientosovi je z močjo talenta in umetniške zlizanosti z vlogo, torej popolne osebne predanosti, uspelo, da je pričarala pravi operni patos v zgodbo, ki je sodobnemu človeku sicer močno odtujena – skoraj ne pomnim, da bi kaj takega doživel na domačih opernih deskah. Zanimivo, da ji je bil precej suveren in mestoma povsem enakovreden partner tudi Renzo Zulian (Radames). Njegov deloma kovinski glas se je izkazal za vzdržljivega in precej primernega za težjo, dramatično vlogo, pri čemer je v solistični romanci segel celo onkraj točnega v območje interpretativnega in občutljivega. Glede na težavnost vloge Zulianov dosežek ni nezanemarljiv. Dobro je bil zaseden tudi David Marcondes v vlogi Amonasra – glasovno še »mlad« (za vlogo najbrž premlad), močan, s polnimi barvami, bariton, ki bi ga bilo vredno zadržati kje v »bližini«. Luciano Montanaro kot svečenik ni bil več kot soliden, glasovno že malo zamolkel, Valentin Pivovarov pa glasovno okroglo zalit kot po navadi. Zbor je bil pripravljen solidno, premogel je tudi nekaj barvne raznolikosti, čeprav je bilo pričakovati morda še nekoliko več moči v spektakelskih prizorih.
Seveda pa je precej nerodno, če v nobenem pogledu in niti od daleč dosežkov omenjenih treh pevcev ne dosega naslovna junakinja – glas Elene Lo Forte je povsem razredčen, nedefiniran, brez jasne glasovne sredice in tudi brez kakršnih koli odtenkov. Tako je paradoksalno v vlogi, ki kar kipi od možnih vokalnih niansiranj in zmag, prevladovala ena sama precej »široka« sapa, ob kateri sem imel občutek, kot bi se zelo krhek glasbeni material nanašal z grobim pleskarskim valjem. Temu so se potem pridružile še ohlapnosti vseh vrst in nenavadna odvisnost od pogleda na dirigenta in temu primerna igralska otrplost. Poslušali smo Aido brez Aide.
Odrešujoča je bila tudi taktirka Francesca Rose, še posebej v primerjavi z zdaj že bivšim šefom dirigentom. Rosa se je tako gibko prilagajal gibljivi agogiki italijanske opere, orkester je zvenel izčiščeno, v baletih premogel celo nekaj elegance, ves čas pa je bil dirigent trdna opora pevcem na odru – se jim prilagajal ali jih priganjal in jim dajal volje po interpretaciji. V celoti je torej mogoče mariborsko Aido oceniti kot uspešno, celo izstopajočo. A pozor, natančno se je treba zavedati konteksta: nova Aida je dosegla uprizoritvene standarde solidnega – najmanj take bi morale biti vse uprizoritve, pravi preboj torej še ni tako blizu. In še ena misel se mi je prikradla: osrednjih vlog niso poustvarili »domači« pevci, tako da ne razumem dobro, v čem bi lahko bil problem izvajanja Wagnerjevih oper v »slovenskih« opernih hišah. No, ampak leto Verdija in Wagnerja na srečo mineva in obeta se nam najbrž – še več Verdija.