Poročila zahodnih medijev o olimpijskih igrah v Sočiju so se trudila prikazati surov ruski režim izganjanja ljudi iz njihovih revnih stanovanj. Ni vesti iz Brazilije o hitenju z gradnjo nogometnih stadionov brez sočasne vesti o demonstracijah »delavcev brez zemlje« proti svetovnemu nogometnemu prvenstvu in hudih spopadih s policijo. Medtem so oblasti že izgnale prebivalce favel na oddaljene, »primernejše« lokacije, tudi dvajset kilometrov iz mestnih središč. Na dan prihajajo žalostne zgodbe o hudem izkoriščanju migrantskih delavcev in smrtih na deloviščih v Katarju, ki bo gostil v več pogledih sporno svetovno nogometno prvenstvo. Temu vrhuška svetovne nogometne organizacije pravi »širjenje nogometnega trga«.
Zgodbe se ponavljajo od mesta do mesta, ki je gostilo kakšno veleprireditev in na veliko gradilo. Videti je, da na tradicionalnem Zahodu to počnejo bolj kultivirano spretno, medijsko nianisirano, z demokratično glazuro. Mar res? Pa vprašajmo Grke in Atence o njihovih olimpijskih igrah in posledicah. Ni bil le Peking tisti, ki je na komando počistil in razselil celo mestno četrt, sofisticirani Vancouver je delal podobno in sprejel revanšistične ukrepe zoper brezdomce in revnejše najemnike stanovanj. Najmanj, kar se prebivalcem teh mest lahko zgodi, je strmoglavo naraščanje osnovnih življenjskih stroškov, od hrane in prevoza do stanovanj. London je z olimpijsko konverzijo dela nabrežja Temze le dokončal večletni projekt gromozanske rekonstrukcije, ki potrjuje, da je obča gentrifikacija postala del produktivnega gospodarstva mesta. Podobno je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja Lizbona gradila moderne paviljone na praznini ob reki Tejo za svetovno razstavo leta 1998. Podoba gradbišč je bila docela kolonialna, na njih so beli preddelavci priganjali črne gradbince iz Angole, Mozambika in Zelenortskih otokov.
Francoski marksistični filozof Henri Lefebvre je leta 1967 ob stoletnici izida Marxovega Kapitala objavil članek, zatem pa zbirko esejev z naslovom Pravica do mesta. Z njim je napovedal bližajoče se revolucionarno vrenje na pariških ulicah maja 1968 in naslednje inovativne obravnave družbene produkcije prostora. To je bil nenavaden poklon antidogmatskega misleca, Fredric Jameson ga je imenoval »zadnji veliki klasični filozof«, ki se je lotil obravnave urbanega problema, izgrajevanja utopičnega projekta povsem drugačne vrste mesta in urbanega življenja.
Sintagma »pravica do mesta« v zadnjih letih doživlja preporod, postala je celo mobilizacijsko geslo koalicije raznorodnih urbanih družbenih gibanj z različnih koncev sveta, ki so podpisala Svetovno listino o pravici do mesta. Navsezadnje so ravno v Braziliji pod pritiskom urbanih gibanj in angažiranih intelektualcev leta 2001 sprejeli zvezni zakon o mestih, ki je vseboval lefebvrovske poudarke in bil na deklarativni zakonski ravni odziv na globoke prostorske in socialne antagonizme v brazilskih mestih.
Lefebvre je pravico do mesta opredelil najsplošneje, kot kolektivno pravico. Zanj je »klic in zahteva«. Ni zgolj preprosta pravica do obiska mesta ali celo zahteva po vrnitvi k tradicionalnemu mestu. Mislec urbanega, sicer nekdanji voznik taksija, ki je v zgodnjih dvajsetih letih na mestnih ulicah opazoval in okušal mestno življenje, ne govori o nekakšni nostalgični vrnitvi v prejšnje stanje. Nova urbana družba in mesto, ki ju vidi kot naslednika industrijskega mesta, sta zanj nepovratno dejstvo ne glede na obseg njunega prodora na podeželje ali prežitke kmečkega življenja. Zato je ta politična zahteva lahko le terjanje pravice do novega in spremenjenega urbanega življenja, v katerem bodo prebivalci/državljani mest (izraz »citadins« označuje prebivalca mesta in se razlikuje od državljana nacionalne države) soodločali o njegovi rabi, o uporabni vrednosti urbanega prostora, ki ne bolj zgolj podvržen menjalni vrednosti.
Kakor so opozorili Lefebvrovi kritiki, je problem s takšno ohlapno opredelitvijo pravice do mesta ta, da jo lahko zahteva vsak, bankir ali brezdomec. Je prazno geslo. Od tega, kdo, katera družbena skupina jo bo napolnila s konkretnimi dejanji, kdo jo bo izbojeval, bo odvisno, kaj dejansko pomeni. Mobilizacijska zahteva, ki se lahko oblikuje okrog tega političnega ideala, bi v skladu z urbanimi procesi, ki so danes eden glavnih kanalov za uporabo kapitalskih presežkov, pomenila boj za demokratičen nadzor njihove porabe prek razmahnjene urbanizacije. V današnjem mestu, naj je to London, Rio de Janeiro ali Mumbai, je bolj ali manj jasno, kdo si jo je prisvojil – obvladuje ga »vidna roka korporacij«.
Peter Marcuse, sin frankfurtskega teoretika družbe Herberta Marcuseja, je – na podlagi sodelovanj z različnimi podrejenimi družbenimi skupinami v mestih – v spisih o družbeni pravičnosti v mestih opozoril na realne zadrege in trke interesov različnih družbenih skupin, ki se bojujejo za »svojo«, partikularno pravico do mesta, ki je ne razumejo kot »enotne« pravice. Umetniki, ki sprva nasprotujejo gentrifikaciji, jo pomagajo pospešiti, če imajo od nje korist. Delavci želijo službe v tovarni, ki onesnažuje okolje. Starejši se zavzemajo za programe zdravstvenega varstva, ki bodo načeli zdravstveno blagajno mlajšim rodovom. Neka manjšina rade volje pristane na svojo vključevanje v politične strukture, ki izključujejo druge manjšine. Brezposelni se zavzemajo za reformo imigrantske politike, ki bo njim v korist.
Ko je Lefebvre razmišljal o novi urbani družbi, o urbanem fenomenu, je v mestih živela manjšina svetovnega prebivalstva. Po sedanjih napovedih bo v desetih, petnajstih letih v mestih, v eksplozivnih urbanih aglomeracijah, živelo skoraj tri četrtine svetovnega prebivalstva. Pravica do mesta ni videti več kot romantična, v nedogled odlašana zahteva, pred katero se – malomeščani – brezdelno umaknemo v naravo ali, raje, med znamenja narave, v »parodijo narave«, ki jo za francoskega misleca predstavljajo »denaturalizirani« odprti prostori, kot so parki, vrtovi in podobe ženskosti. Prehod iz poljedelske v industrijsko družbo je prinesel nevidena uničenja narave. Nova urbanizacija, ki se z industrializacijo širi v nekdaj manj razvite predele Zemlje, jo je še skrčila. Urbani prostor je odprt za politične spremembe, za »urbano revolucijo«, narava ne.
