Violončelista Thomasa Demengo sem prvič slišal pred leti na luzernskem festivalu; njegov solistični recital je s prepletom Bachovih Suit in skladb Bernda Aloisa Zimmermanna ter Thomasa Larcherja »praktično dokazal« kontinuiteto med Bachovim glasbenim mišljenjem in modernizmom (temu razmerju je še izčrpneje posvečen čelistov snemalni dosežek s šesterico Suit in deli Veressa, Carterja, Holligerja, Hosokave in drugih). Tudi ljubljanski koncert, ki ga je Demenga izvedel z bratom violončelistom Patrickom in našim akordeonistom Luko Juhartom, je zrcalil podobno prepoznavno programsko držo, vendar manj izčiščeno in zavezujoče, saj se je v drugi polovici spustil k nižji živopisnosti, najbolj ob priredbi Paganinijevih Variacij na molitev iz Rossinijevega Mojzesa v Egiptu, točki, v kateri sta se brata predstavila v mojstrovanju violončelskih izraznih (artikulacijskih) načinov in možnosti. Ekshibicijo je napovedovala že Demengova, sicer z nagrado skladateljske tribune Rostrum ovenčana skladba Solo za dva, ki se podaljšuje skoraj kot prikaz izvajalskih tehničnih prijemov, vključujoč med drugim pizzicato pod kobilico in podobno.
Jedro glasbene zgoščenosti in globine je sevalo iz baroka: na začetku iz vivaldijevsko koncertantno polne, a tudi že predgalantno tekoče Sonate za dva violončela Jeana Barrièra, na koncu večera iz priredbe Bachovih koralnih preludijev iz Orgelske knjižice (in ne koralov, kot je pisalo v koncertnem listu), posredovano toplih v kromatični zamišljenosti; prav posebno pa iz filigransko jasnega, nežno-polnokrvnega življenja teksture v Bachovi Sonati št. 3, kot sta jo zvočno izrisala Patrick Demenga in Luka Juhart. Skupaj s Thomasom Demengo pa je akordeonist (na kakem srebrnem koncertu naslednjih sezon si ga, razpetega med Bacha in sodobnost, zlahka predstavljam kot solo nosilca) korakoma odstiral rahlost vertikalnih robov v skladbi Tošia Hosokave V globini časa, vznikajoč iz tišine in vračajoč se vanjo.
Na Hosokavovo uzvočitev zenovske meditativnosti sem se naslednji večer spomnil ob sicer drugačni, iz intervala razviti organicistični čistosti novitete … and, after all… – tudi Urški Pompe gre za zvočno opazovanje (zbliževanje?) med različnima dimenzijama bivanja. Izpovedno je bila to introvertna skrajnost koncertnega dogodka s saksofonistom Oskarjem Laznikom in tolkalcem Simonom Klavžarjem – duom, za katerega nastajajo avtorsko pestre skladbe, ki razodevajo raznolike kompozicijsko-vsebinske pristope k razmerju med zvočilnostjo tolkal in specifičnim pihalom. Poleg že omenjenega dela sta dočakali krstno izvedbo še Saxala Uroša Rojka in Scratch Nine Šenk. Šenkova je napisala tehnično zahtevno, a v izrazu igrivo skladbo. Rojko se je, delno v pulzirajočem risu kompleksne repetitivnosti, prepustil izzivanju oziroma zbliževanju med zvočnima identitetama in napel njun odnos z radoživo virtuoznostjo, ki je tour de force za akterja. S Chantom (iz leta 2009) Mateja Bonina se je še stopnjevala neposrednost glasbenega komuniciranja, odmerjenega v kontrastnih odstavkih in priostrenega z ostrimi sforzati, kratki in skrajno zgoščeni Deuce Vita Žuraja pa je zaokrožil skladateljsko bogat večer. Izvajalca si zaslužita posebno priznanje. Laznik in Klavžar nagovarjata z odra – če se lahko tako izrazim – tankočutno, impulzivno, dialoško prepleteno, za vsem tem pa je očitno velika študiozna zrelost ob soočanju z novimi partiturami.
