Grupa 53 je bila skupina mladih umetnikov, ki se je v 50. letih prejšnjega stoletja postavila po robu enoumni usmeritvi socialistične umetnosti: leta 1953 je šesterica slikarjev in kipar razstavilo dela zahodne slogovne usmeritve, prežete z osebnimi doživetji aktualne urbane kulture. Njihov skok v sodobno evropsko umetnost je vzbudil zanimanje javnosti v jugoslovanskih mestih in prevetril kulturno sceno ter nakazal smer razvoj slikarstva, grafike in kiparstva.
Še vedno pretresljivo aktualno
Letos mineva šestdeset let od legendarnih razstav te skupine (na začetku se je imenovala Sedem mladih, od leta 1955 Grupa 53, pozneje pa Skupina 53) v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, katerih odmevi so ponatisnjeni v katalogu. Na razstavo je kustos Miloš Bašin uvrstil dela, nastala med letoma 1953 in 1966, torej v času, ko so ustvarjalci (in obe ustvarjalki) Grupe 53 najpogosteje razstavljali kot skupina; obenem so razstavljene umetnine v Bežigrajski galeriji 2 izbrane po sorodnosti tematike, predstavljajo pa tudi razvoj umetnic in umetnikov. Videz zaključenih serij velja zlasti za dela Milana Berbuča, Ivana Seljaka - Čopiča, Marka Šuštaršiča in še nekaterih.
Razstava deluje simpatično, živahno, uravnoteženo in na trenutke pretresljivo aktualno. To še posebej velja za Papigo Melite Vovk, Ob oknu Franceta Peršina, Prebivalce eksotičnega mesta Draga Tršarja in Oboke Marka Šuštaršiča. Najbolj progresivni član skupine Milan Berbuč je na račun svojih zgodnjih del predstavljen z izjemno močnimi kolaži iz začetka 60. let, družbeno aktualnost Mireta Cetina pa na razstavi zamegli poudarek na formalnem razvoju, medtem ko je najvidnejše mesto v razstavnem prostoru namenjeno nekaj manj zanimivim slikam Ivana Seljaka - Čopiča. Prepletena in dramatično soočena dela bi lahko v manjšem obsegu predstavila težnje članov Grupe 53 v še bolj aktualni govorici.
V koraku s širšimi tokovi
Prvo rahljanje takratne zaprte umetniške scene predstavlja razstava slovenskih tržaških slikarjev leta 1950 v Moderni galeriji, ki je študentom na ljubljanski akademiji odprla horizont proti Mediteranu in vse do Pariza. Vplive Černigoja, Spacala, Cesarja, Lukežiča in Sakside je mogoče prepoznati tudi v usmeritvah Grupe 53, seveda pa so bili izza vseh naštetih prisotni še drugi vplivi, od Carraja in Marina Marinija do Picassa in Buffeta. Dodati je treba tudi pomen študijskih obiskov nekaterih srečnih študentov na Nizozemskem, v Franciji in še kje, ki so prinesli k nam izkušnje osebno predelanih aktualnih umetniških tokov. Res pa je tudi, da je bila takratna oblast najbolj popustljiva prav pri likovni umetnosti, ki je tako še enkrat znova v zgodovini Slovencev odigrala emancipatorno vlogo in nas pripojila Evropi. Grupa 53 je nadaljevala poetični barvni realizem skozi temno izkušnjo vojne, vendar v novih družbenih razmerjih, zaznamovanih tudi z enakopravnostjo spolov ali vprašanji o vlogi umetnika. Ti kulturni obrazci so na začetku njihove poti predstavljeni literarno in okorno, a prav zato simpatično, kasneje pa travmatične izkušnje prevzameta eksperiment in formalno izumljanje lastnega abstraktnega jezika.
Razstavljena dela pričajo o pomembnosti Grupe 53 za našo – in širšo – umetnostno zgodovino iz več vidikov. So zgoščen prikaz naprednih teženj slovenske umetnosti, ki s svojo aktualno tematiko in osebno doživeto vsebino ter formalnimi rešitvami sooblikujejo jugoslovansko in evropsko umetnost nekega časa. Kipi, grafike in slike lahko s svojo kakovostjo stopijo ob bok kateremu koli tedanjemu slovenskemu umetniku. Navsezadnje pa je pomembno tudi udejstvovanje članov skupine kot kolektiva (čeprav so bili različnih slogovnih usmeritev), kar je sicer ena od značilnosti socialistične družbe, a so bili po Tržačanih prva taka združba pri nas. Pri tem je treba prepoznati tudi vlogo Bežigrajske galerije, ki s to in drugimi razstavami prispeva znaten delež k obogatitvi ponudbe nacionalno pomembnih likovnih dogodkov.