Angélique Kidjo je že v tem, zanjo vedno pomembnem agilnem delu oblikovanja kariere afriške pop zvezdnice, ambasadorke Unicefa in ustanoviteljice fundacije za izobraževanje mladih afriških deklet, izpolnila pričakovanja. Morebiti bi ponergali, da je pevka medtem postala del mednarodne »pop aristokracije«, popevkarskega ozvezdja, kar seveda drži, in da gre pri tem za unovčljive retorične geste, vdelane v predstavo na odru za liberalno publiko. Vendar takšno površno gledanje spodkopljeta njena izjemno zanimiva glasbena pot in dolgoletni angažma. Pot jo je vodila od domačega Benina prek Pariza, kjer je študirala glasbo na šoli za jazz in sodobno glasbo, do zdajšnjega domicila v ZDA in vse pogostejših vrnitev po navdih, glasbeno gradivo in tematiko pesmi nazaj v Afriko, na njeno celino, o kateri je zbranim mimogrede »gajstno« zalučala v obraz izjavo, da »Afriko plenijo že stoletja«. Navsezadnje je tudi namen njene izobraževalne fundacije v temelju drugačen od tiste, ki jo ima Oprah Winfrey v Južni Afriki, s pomočjo katere dekleta vzgaja v »barbike« po ameriški podobi ob sramotni predpostavki, da so šole za črnske otroke v ZDA že tako brezupne, da se vanje ne splača vlagati. Take razredne arogance pri Angélique Kidjo ne boste videli.
Sam okvir koncerta je bil predvidljiv, kolikor so danes takšni domala vsi nastopi afriških pop zvezd. Bil je del turneje ob predstavitvi novega albuma Eve, posvečenega afriškim ženskam, obenem pa je nekaj skladb z njega osnovni skelet, ki mu pevka s štiričlanskim bendom (bobnar, tolkalec, basist in kitarist) dodaja svoje starejše komade in ponarodele afriške popularne pesmi v obliki posvetil, kot sta Malaika ali pa pospešena različica mednarodnega plesnega hita Miriam Makeba Pata Pata.
Kljub temu da so potek koncerta, razporeditev in menjava glasbeniških vlog, repertoarski in dinamični lok nastopa ter aranžirani plesni vložki standardizirani, pevka ohranja svojo nepredvidljivo živahnost, nežnost in predirno napadalnost v glasovnem podajanju, odkritost in odločno držo, ki jo je krasila od začetkov mednarodne poti. Spomnimo se, Angélique Kidjo je od prvih korakov v mednarodnem prostoru pred dvajsetimi leti, zlasti z albumi in vizualno podobo (tudi z barvitimi estetiziranimi modernimi videospoti), dolga leta veljala za glasbenico, ki je zavestno gojila ambivalentno »strateško neavtentičnost« v svojem izrazu. Ob Youssouju N'Dourju se je najbolj odmikala od tradicionalnih, predmodernih predstav o afriški pevki in afriški glasbi, ki naj bi skrepenela zastala v starih časih, neomadeževana v svoji pristnosti. Tedaj je marsikdo v njenem hibridnem spajanju dominantnih zahodnjaških pop oblik, zlasti trdega (ameriškega) funka in elementov rocka, videl popolno podreditev zahodnim pop normam, tako rekoč komercializirano »izdajo« bogate raznovrstnosti tradicionalnega afriškega izročila. Pevka je odgovarjala izzivalno: kaj pa je »čistega« v današnji afriški glasbi? V ohlapnem, toda inkluzivnem polju »world music« je videla priložnost za predstavljanje moderne Afrike, pred katero si vsi zatiskajo oči, tako kot pred hudimi družbenimi problemi, ki jo pestijo. To je še danes pomemben element glasbe in sporočilnosti Angélique Kidjo, ki takole prikrito opozarja, da v pop polju pevka z Zahoda (recimo, da je to minuli četrtek videna Anna Calvi) lažje eksperimentira in neobremenjeno širi svoj izraz kot pa pevka iz Afrike, ki jo že v začetku presojamo z imaginarnimi merili od zunaj, kaj je in kaj ni afriškega v njeni godbi.
Angélique Kidjo te probleme sproti spretno postavlja in razrešuje na odru, kjer je še zmerom tempirana bomba, neobrušen diamant in elegantna ustvarjalka v zrelejših glasbenih letih. To, da je skoraj od samega začetka na svojo stran pridobila občinstvo in parter pognala v ples ter petje refrenov, ki je nadomestilo »posnete glasove Afričank z albumov«, priča o karizmi energične glasbenice, ki jo ima in jo zna deliti. Pri tem z enako samozavestnostjo podaja nabrano (prisvojeno) glasbeno gradivo na svojih rednih terenskih postankih v različnih kotih Afrike in ga dovolj delikatno z najmanjšim možnim bendom zapakira v osnovni pop omot. Nič bolj ali manj kot kdo drug iz glasbenega sveta. Preobloženost tonske produkcije zadnjih albumov se na odru umika delu vešče peterice, ki zna ravnati z občinstvom, ne da bi bil pri tem kdo opeharjen. Zgledna pop predstava veselih obrazov.
