Ta način upravljanja študentskega življa postaja čedalje bolj vulgaren, direktna preslikava sveta »odraslih« iz ta velikega parlamenta in umevanja izvršne oblasti, ki jo zmagovita stran jemlje kot svoj fevd, zraven pa kot določujoče razloge za svoja ravnanja navaja ekonomistične argumente. Na prvi pogled slednjim težko kdo ugovarja. Zavod K6/4, katerega ustanovitelj je današnji ŠOU in v okviru katerega deluje in posluje klub K4, je v precejšnjih izgubah. Toda iz komunikéjev različnih vpletenih, bivših in sedanjih upravljalcev ter oblikovalcev programa, ki so prejšnji teden kar deževali, je hitro jasno, da je »problem« K4 ekonomsko razmeroma lahko rešljiv, če je pri študentski bajti kaj pameti. Nič manj na organizacijski in pravno-formalni ravni, ki je žal sledila vsem zakonodajnim nesrečam na tem področju. Hakeljc je v tem, da K4 pač ni nekaj, kar bi bilo v organizacijski in upravljalski domeni raznih študentskih klik in mladih podjetnikov.
Resnični problem s klubom je v tistem, o čemer se na videz vsi strinjajo – v pomenih prostora. Tule si kar sposojam naslov imenitne študije Braca Rotarja o ideologijah v urbanizmu in arhitekturi, ki je leta 1981 aktualno posegla v naša razumevanja prostora in med drugim opozorila na ključne točke takratne nove urbane teorije in sociologije. Ni odveč, da spomnimo na štiri glavne kritične teme, ki jih je obdelovala – tudi zaradi sedanjih konkretnih urbanih vrenj in nakopičenih protislovij: družbeno produkcijo prostora, pravico do mesta, kolektivno porabništvo mesta in urbana družbena gibanja. Misleci urbanega so v mestu videli tak sistem organizacije, ki omogoča prepotrebne storitve za vsakdanje življenje, kot so stanovanja, transport, zdravstvena oskrba in kulturna infrastruktura – česar si ni mogoče zamisliti brez posega države. Jasno je bilo, da se je konflikt med akumulacijo kapitala in družbeno redistribucijo, med državnim nadzorom nad mestom in avtonomijo ljudi zaostroval. Močan dosežek družbenih gibanj in z njimi raznih kulturnih in umetniških scen, ki so bile njihove sopotnice, so bile ravno zahteve po večjem nadzoru nad življenjem skupnosti in po drugačni kolektivni porabi. Slika v samoupravni Sloveniji je bila sicer nekoliko drugačna od zahodne, toda splošni okvir je bil precej podoben. Predvsem pa glavna vprašanja o »pomenih prostora« in pomenih manjših, konkretnih fizičnih prostorov niso izgubila aktualne osti.
Če se lahko na kaj opremo v zvezi s klubskim buntom, so to številni elektronski podpisi pod peticijo, ki je zakrožila ob zaprtju kluba, ter jasno izražena skrb v komentarjih klubovcev različnih generacij. Predvsem si niso pustili vzeti kolektivnega spomina na svoje doživljanje kluba, na skupno ustvarjanje prostora, ki je bil pridobljen in oblikovan s konkretno družbeno akcijo konkretnih akterjev v konfliktu in pozneje v napetem sodelovanju s študentsko organizacijo. Tudi formiranje tedanje študentske replike Cankarjevega doma, Centra interesnih dejavnosti mladih, ki je v osemdesetih letih »uradno« zasedel prostore nekdanjega dijaškega doma na Kersnikovi in navsezadnje oblikoval načrt za preobrazbo kleti in drugih prostorov v javno kulturno infrastrukturo, je nasledek teh družbenih in kulturnih bojev za prostor. K4 je proizvod bojev za urbani prostor, tudi boja za izgubljeni disko Študent, in programa FV v Študentskem naselju, katerega ekipa je po zaprtju diska leta 1983 napol zaskvotala prostore na Kersnikovi, oblikovala pester program, prostore opremila z lastno iznajdljivostjo in takoj postavila šank (pozneje v K4 stalen vir konflikta in zaslužkov pogodbenih najemnikov šanka).
Neven Korda v poučnem spisu v katalogu k retrospektivni razstavi leta 2009, posvečeni FV in alternativi osemdesetih let, navaja Marjetko Jeršek iz njenega romana o teh časih, kjer je kot očividka popisala, zakaj je zahajala v K4, ki je bil drugačen in komunikativnejši od drugih šminkerskih diskotek v mestu. Svoj beg v odrešujoči objem K4 razloži takole: »Tudi zaradi glasbe, ki mi je bila neprimerno bolj všeč kot tisti butnglavski disco stil v Valentinu (tedanja komercialna diskoteka, op.p.).«
Gojenje kolektivnega spomina, zapisi, zgodovina prostora so v času, ko je vsak »plac« na videz kar dan in na voljo privatističnemu prisvajanju, toliko bolj zavezujoči. Zraven bodo seveda porodili marsikatero mitologijo, urbano legendo (še pisec teh besed sem je bil deležen), toda bistveno je, da sedanje upravitelje (ne pa lastnike) priborjenega prostora spomnijo na odgovornost do naše skupne produkcije, kreacije prostora in bojev zanj, zaradi katerih so si množice obiskovalcev in plesalcev lahko zamišljale svojo urbanost, pripadnost svetu, širšemu od (današnje) provincialnosti. Vsak plac lahko pade, pa ne zaradi preskoka iz sveta električnih kitar v elektronsko generiran plesni ritem, marveč zaradi premika v poslušalskih in (nazorskih) potrošniških držah. Implicitno v begu očividke iz romana je tole: izbirala je prostor z glasbo, ki ji je bila všeč. Ker ji je bila všeč, je nato nanjo tudi zaplesala. Današnji konzument klubov in oštarij ravna obratno: všeč mu je glasba, na katero lahko pleše. Na prvi posluh majhna, a hudo pomembna distinkcija. Zaradi nje so si placi v mestu čedalje bolj podobni.