Prvi projekt v okviru EPK je bil nedvomno povod za sedanjega. Resnično sem si želel še sodelovati z njim, zato sem šel poleti v Italijo, kjer je bil na obisku pri očetu; enostavno sva se ujela. Živi sicer v Ameriki, blizu Chicaga. Najin ustvarjalni zagon je nekako podoben, sploh v tangu. Presenetilo me je, da je kot človek, v katerega je bila že v otroštvu usmerjena mednarodna pozornost, tako preprost, dostopen. Upam, da bova kdaj nastopila skupaj tudi v kakšnem klasičnem projektu. Sicer pa me je on izbrskal iz poslušalcev, ko je imel s svojo pianistko recital na Ptuju; zanimalo ga je, ali se kdo ukvarja s tangom, pa so pokazali name. Potem sem mu dal izvod plošče Funtanga in presenetljivo hitro sva se vse zmenila.
Ker je bil Stefan zelo za, da nadaljujeva najino zgodbo z EPK, sem potem k sodelovanju povabil še pianista Marka Črnčeca in kontrabasista Luko Hermana Gaiserja, oba odlična džezovska glasbenika. Brez prepirov, stresa in zagat smo delali hitro in učinkovito, saj ima Stefan zelo malo časa. Sam sem se vrgel tudi v organizacijo koncertov, pri čemer mi pomaga Boštjan Peternelj iz Idrije. Za nekaj koncertov, tudi po Italiji, se še dogovarjamo, zagotovo pa bo vrhunec projekta 28. julija v ljubljanskih Križankah, ko nastopimo v okviru Festivala Ljubljana. Na turneji bosta z nami plesalca Blaž Bertoncelj in Andreja Podlogar, v nekaj skladbah pa tudi vokalistka Ana Bezjak.
Vaš matični bend Funtango je kvintet. Kaj je zdaj v kvartetu drugače?Sedanja zasedba je brez kitare, kar se je izkazalo za dobro, saj ima bend v solističnem smislu več manevrskega prostora. Malce drugačen je tudi zvok. Kvintet je polnokrvna zasedba Astorja Piazzolle, a tudi naš zvok je poln: imamo dva čudovita džezista, veliko več je improvizacije, veliko je prostora za vse.
Torej dva džezovska in dva klasična glasbenika – igrate pa tango?Pravzaprav tudi Marko Črnčec izhaja iz klasične osnove, Luka je zelo prefinjen in senzibilen glasbenik, medtem ko sva s Stefanom tudi nadžanrska glasbenika, tako da smo se srečali ravno nekje na sredi poti.
Kako je Milenković prerasel oznako čudežnega dečka in kako je ob tem preživel?Kot sam pripoveduje, je uvidel, da mora biti človek, da mora ves čas rasti naprej, da je bilo to čudežno obdobje zgolj eno njegovih življenjskih obdobij. Poleg glasbe se ukvarja z jogo, zanima ga filozofija, je zelo razgledan in nikakor ne daje vtisa, da je že pri koncu oziroma daleč – ves čas je na poti. Po toliko izkušnjah, ki jih ima, me pravzaprav preseneča njegova ambicija po novem, po odpiranju svetov v drugih glasbenih žanrih, kjer se še ni preizkusil. Pred leti je začel tango tudi plesati, pravi, da ga je omrežil.
Kakšna glasbena materija se skriva v projektu Tango Compás?Po duši sem temperamenten in tango mi je kar nekako vrezan v srce. Sem pa do srečanja s Stefanom v glavnem preigraval velike tange velikega Astorja Piazzolle, ki je tango transformiral v koncertno obliko. Kot koncertnemu glasbeniku se mi je to zdelo fenomenalno. To je bil tudi moj prvi stik z džezom, s sodobnim tangom. Zdaj sva s Stefanom vzela stare, relativno nepoznane tange, recimo Reliquias Porteñas, v želji, da na neki način preletimo zgodovino tanga. Stefan se zna s svojim violinskim zvokom tudi malo pohecati in na trenutke na plošči zveni, kot bi jo posnel pred nekaj desetletji, skratka zelo avtohtono. Iz starega tanga bomo prešli proti Piazzolli in večer zaključili tudi s kakšnimi drugimi avtorji, kot sta Richard Galliano in Renaut Garcia-Fons. Upam, da bomo sčasoma imeli tudi avtorsko muziko.
Koncertno turnejo bo pospremila nova plošča, ki ste jo posneli v rekordnem času.Po dveh dneh vaj smo se decembra za dva dni zaprli v studio v Mariboru, posneli material, sam pa sem se zavezal, da bo plošča pravočasno izšla. Še nikoli nisem sodeloval v tako tempiranem projektu. Naenkrat smo se znašli v studiu, kjer se je treba hitro odločiti, kaj želimo; takrat ne iščeš in ne razmišljaš več. Proces, ki včasih traja pol leta in več, se je zgodil praktično v dveh dneh. Seveda se da vedno iskati boljše rešitve, ampak glede na odlične snemalne pogoje, okoliščine in čudovite glasbenike smo izvlekli veliko. Sodelovanja sem si zelo želel! S Stefanom sva se odločila projekt takoj posneti in predstaviti javnosti. Poskusili smo doseči čim bolj naraven zvok, masteriziranje pa je bilo v rokah Iztoka Zupana in Boruta Čelika. Trenutki s tako dobrimi glasbeniki hitro minejo, plošča pa je čudovit zapis, ki ostane.
Kako naporna je za vas kot glasbenika organizacija koncertov?Glasbeni menedžment je zapletena branža, kjer deluje določeno število koncertnih organizatorjev, očitno pa imam dovolj energije in zaenkrat veliko delam sam. Seveda pa bi rad našel človeka, ki bi skrbel za moje koncerte, da bi se sam lahko čim več ukvarjal z glasbo.
Je tudi finančno vse teklo tako lepo?Najpomembneje je, da delam z odličnimi glasbeniki, s temi verjamem v dolgoročno sodelovanje, potem se po navadi tudi finančne stvari uredijo. Obratno pa je težko; ne moreš najprej izdelati finančnega načrta, nato pa začeti z gradnjo odnosov.
V zadnjem obdobju ste izdali več stilno različnih plošč. Od kod vam toliko navdiha?Pripravljal sem številne projekte in vsi so nekako počasi zoreli. Najprej sem izdal ploščo Distango, leta 2008 s Funtangom ploščo History, na kateri so samo dela Astorja Piazzolle, sledila je solistična plošča Music for Accordion z izključno sodobno glasbo za harmoniko. Četrto ploščo sem posvetil Johannu Sebastianu Bachu; na njej so solistične skladbe ter dueti s harmoniko in violončelom oziroma oboo, gostji pa sta bili Karmen Pečar Koritnik in Milena Todorovska. Z violončelistko Pečarjevo sva posnela še eno ploščo, ki je izšla decembra lani, in sicer z glasbo Faureja, Bacha, Sojarja Voglarja in drugih. Z njo že kar nekaj let sodelujeva in uživava v skupnem muziciranju v tej posebni kombinaciji inštrumentov. Nekaj najlepšega je sodelovati z odličnimi glasbeniki, ki jih spoštuješ in skupaj z njimi napreduješ. Letos s skupino Funtango praznujemo desetletnico, ki jo bomo obeležili z novo ploščo. V mislih imam še dve drugi plošči, ki na pravi trenutek še čakata.
Bomo kdaj dočakali ploščo z izključno vašo avtorsko glasbo?V preteklosti sem pisal dosti aranžmajev za lastne zasedbe, vse bolj me mika tudi lastna kompozicija. Vedno sem občudoval skladatelje. V zadnjih letih pa, ko sem se veliko poglabljal v Bachovo glasbo in tange, sem spoznal, da avtorstvo pomeni umetniško svobodo. Moralo je biti neverjetno, ko si je Piazzolla sam pisal glasbo in jo potem na številnih koncertnih turnejah izvajal, prav tako Mozart.
Vsekakor je komponiranje eden mojih največjih ciljev v prihodnosti. Že takoj po koncertih z Stefanom bom pisal glasbo za oddaje o tangu po naročilu RTV Slovenija. To bo lep začetek v to smer.
