Če Eurosonic velja za odprtje novega glasbenega leta v celinski Evropi, bi lahko prejšnji četrtek razglasili za dan, ko je bilo posilvestrskega koncertnega mrtvila v Ljubljani nepreklicno konec. Svetlana Makarovič in Zlatko Kaučič v Kinu Šiška, Balladero v Zlatem zobu, v klubu K4 so na desetem rojstnem dnevu ljubljanskega SAE Instituta nastopili Ludovik Material, Your Gay Thoughts in Barion aka Gregor Zemljič. V Ortu so nažigali gorenjski deathmetalci Armaroth in Plains of Despair. Krški elektro-rock trio Karmakoma je s (pred)skupino Onubo v nabito polnem klubu Channel Zero oznanil izid prvenca. V sosednji Gali hali so na Domorodnih četrtkih gostili novi trio oOo. Še bi se našlo in povrhu sama domača imena. Nekje je obisk segel do roba in koncertni vrvež je bil spodbudna uvertura v leto 2014.
V novo leto smo sicer vstopili s spletnim dokumentarcem Muzika je džabe!, ki je z izbranimi sogovorniki odprl pandorino skrinjico brezplačnih koncertov in brezplačnosti glasbe nasploh. Prejšnji torek, štirinajstega, ko je Sazas končno sklenil sporazum z Gospodarsko zbornico Slovenije o uporabi glasbenih avtorskih del v televizijskih programih, je na ministrstvu za kulturo potekala seja Nacionalnega sveta za kulturo. Osrednja točka je bila delovanje umetnostnih trgov pri nas. Že nekaj dni prej so prek digitalne knjižnice Scribd zaokrožila mnenja o Sloveniji skozi oči naših glasbenikov, ki jih je na seji predstavil Gal Gjurin. Spregovoril je o našem kaotičnem glasbenem trgu, na katerem bi po njegovem mnenju morali najprej urediti trg glasbenih pravic. Nastopil je tudi kitarist in vodja Fake Orchestra Igor Leonardi. Spregovoril je o zaprtem krogu Jazz kluba Gajo in Bogdanu Benigarju, ki da monopolno obvladuje ljubljanski Jazz festival, Drugo godbo, »hkrati pa še glasbeni program v Cankarjevem domu, kjer je tudi zaposlen«. Ta teden se je Benigar odzval z javnim odgovorom (objavljenim na spletni strani Cankarjevega doma) na Leonardijevo »nepoznavanje lastnega ustvarjalnega okolja«. V omenjenem svežnju mnenj, pogledov, predlogov in opozoril na naše glasbene zagate je bilo izlito veliko žolča, frustracij in osebnih zamer, ki stopnjujejo diskrepanco med »našimi, vašimi in njihovimi«.
Psi tulijo in karavana gre naprej! V domači rašomonijadi se krivda še naprej vali na druge(ga), obračunavanja in nesamokritičnost povečujejo zmedo, konstruktivnosti pa je bore malo. Kakofonično vzdušje stopnjuje iskanje notranjega in zunanjega sovražnika, zagovarjanje avtorske pravice kot branika nacionalne identitete pa je že prav neokusno. Za zaključek se bom naslonil na tekst zgovornega naslova, Nacionalna psihoza spričo rocka, ki ga je leta 1980 v Problemih objavil Darko Štrajn. Namesto da del naših glasbenikov v že tako utesnjeni deželi mobilizira nacionalno ideologijo, bi bilo bolje preusmeriti silnice navzven in biti »simptom množične internacionalizacije slovenske kulture«. Na srečo imamo takšne!
