Zgodbo o življenju, kaosu in podobnih rečeh je avtorica zasnovala za zaključek dveletnega magistrskega študija na katedri za fotografijo in nove medije v Bratislavi. Za študij na slovaški akademiji se je odločila, ker v primerjavi s praško šolo bolj poudarjajo poučevanje sodobne fotografije v kontekstu sodobne likovne umetnosti in ne toliko klasičnih fotografskih tehnik. Pred tem je fotografirala predvsem krajine, s študijem pa je spremenila odnos do najdene in konstruirane realnosti v fotografiji, pri čemer ne dela več vrednostnih razlik med fotografijami, ki so ujele trenutek, in aranžiranimi ali manipuliranimi fotografijami. Obe situaciji razume kot možni uporabi fotografije, pri kateri je zanjo odločilen učinek, ki ga fotografija sproži pri občinstvu. V istem obdobju se je podala tudi na iskanje osebno izpovedne fotografije, ki se ji je sprva zdela preveč obremenjena s pogledom ene same osebe, kasneje pa je prišla do razpoloženja, ki uspe ujeti široko, predvsem mlajše občinstvo.
Omenjena razstava je prva večja samostojna fotografska postavitev Emine Djukić; nastajala je postopno zadnji dve leti. Pri zasnovi fotografske zgodbe se je avtorica odločila, da se bo načrtno izognila metodi izdelave umetniškega dela, ki izhaja iz konceptualnih praks in sledi zaporedju ideje, koncepta in izdelka oziroma projekta. Ujetost umetnic in umetnikov v vnaprej začrtane koncepte je problem, na katerega opozarjajo številni kulturni delavci in delavke, a le malokdo pride do zaključka, da so diktat projektnega dela morda zgodovinsko začrtale ravno konceptualistične prakse. V teoretičnem delu se je avtorica ukvarjala predvsem z vprašanjem kategorizacije, pri čemer se ni zadovoljila z idejo, da bi popredalčkala svoje fotografije in bila mirna, ko bi ugotovila, v katero kategorijo spadajo. Emina Djukić je prepoznala mrežni in rizomatski pogled svoje generacije, ki se ne želi podrejati začrtanim kategorijam. Odločila se je, da bo fotografirala popolnoma eksperimentalno, brez določenega koncepta. Seveda je trčila ob negotovost, o kateri govori že sam naslov. To, da ni vedela vnaprej, kaj pravzaprav dela, je povzročalo stanja negotovosti, pri čemer se je morala stalno opozarjati, da se ne sme omejiti. Čeprav je ta postopek vseeno spremljalo ogromno odločitev, se te niso mogle naslanjati na osrednji koncept, temveč na sosledje zgodb, ki so se počasi sestavljale.
Eden od delov njene postavitve so tudi besedila v angleščini, ki dodatno podajajo atmosfero avtoričinega razmišljanja. Celotno postavitev je sestavila v cikle oziroma poglavja življenja: uvod, trening, tretji cikel (pobeg, odpor, ukrotitev) in končni pobeg. Poleg same razstave je povsem samostojno oblikovala tudi avtorsko knjigo, ki obsega več kot 130 fotografij. Pri knjigi je želela, da bi bralstvo vodil asociativni tok in bi se brala v vse smeri. V tem kaosu se je odločila, da bo dela med seboj povezala s simbolnimi pomeni glede na družbene konvencije, pa tudi glede na osebne pomene. Kovčke, na primer, večina publike prepoznava kot potovanje, ona sama pa je jih je opredelila kot psihološko in družinsko prtljago. Avtorsko knjigo Breme svobode bo umetnica predstavila v četrtek ob 19. uri v Galeriji Photon.
