Vprašanje za kviz: je prvi maj poganski ali delavski praznik? Pravilen odgovor: oboje. Res pa je bil najprej samo eno, torej poganski praznik, in je šele veliko pozneje postal tudi drugo. V poganski Evropi so na prvi majski dan slavili spomladansko plodnost, tako zemlje kot živali in ljudi. V vaseh so postavljali mlaje in okoli njih plesali – dekleta s trakovi, s katerimi so mahale fantom. Ponekod so prižigali tudi kresove, kar verjetno izhaja iz keltske tradicije praznovanja boga sonca, ki se je začelo s polnočnim prižiganjem ognja. V starem Rimu so imeli festival Flore, boginje cvetja (ta je morda vir polaganja košaric cvetja pred hišna vrata, kar je ponekod prešlo med prvomajske običaje), medtem ko so v poganski Nemčiji praznovali Valpurgino noč (Walpurgisnacht) ali »noč čarovnic«. Krščanska cerkev je poskušala ta »divja« in »razuzdana« praznovanja odpraviti oziroma jih zamenjati s svojimi (kot je čaščenje Marije), toda večinoma so se v tej ali oni, vsekakor pa bolj »ublaženi« obliki obdržala. Danes jih nekatera neopoganska gibanja celo poskušajo obnoviti v »izvirni« obliki.
Streljanje na delavske protestnike
Tradicija prvega maja kot delavskega praznika sega v konec 19. stoletja, točneje v leto 1890, ko je komunistična in socialistična II. internacionala izbrala ta dan za praznik spomina na poboj stavkajočih delavcev na trgu Haymarket v Chicagu maja 1886. Še dve leti prej je ameriška Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez na svoji konvenciji zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen osemurni delavnik, in določila 1. maj 1886 kot datum, ko naj bi ta zakon obveljal. Oblasti tega zakona niso sprejele, zato so delavski sindikati na ta dan, torej 1. maja 1886, organizirali splošno stavko po vseh ZDA, da bi dosegli uzakonitev osemurnega delavnika (stavke se je udeležilo na stotisoče delavcev v velikih mestih, kjer so demonstrirali s sloganom »eight-hour day with no cut in pay«, torej »osemurni delavnik brez znižanja plače«).
Tretjega maja so se stavkajoči delavci zbrali pred McCormickovo tovarno kosilnih strojev v Chicagu (ta je ob koncu 19. stoletja postal največje industrijsko središče v ZDA, kjer so delali predvsem nemški, češki in irski priseljenci) in stavkokazom poskušali preprečiti vstop v tovarno. Toda stavkokaze je ščitilo 400 policistov, ki so začeli proti stavkajoči množici streljati in dva delavca ubili. Pripadniki anarhističnega gibanja (to so bili zlasti nemški priseljenci) so z letaki pozivali na protestno zborovanje naslednji dan, 4. maja, na trgu Haymarket v Chicagu. Zborovanja se je udeležilo približno 3000 delavcev, ki so jih nagovorili August Spies, urednik v nemščini izhajajočega anarhističnega časopisa Arbeiter Zeitung, Albert Parsons, urednik radikalnega tednika The Alarm, in angleški socialist Samuel Fielden. Po zadnjem govoru je pridrvela policija in zahtevala, da se protestniki razidejo.
Takrat je v zadnjih vrstah policije eksplodirala bomba, ubila enega policista in ranila šest drugih. Policija je začela streljati na demonstrante, štiri ubila, najmanj 70 pa je bilo ranjenih. Tako časopisi kot policija so za incident na Haymarketu krivili anarhiste in kmalu so sledile aretacije. Med drugimi so aretirali tri urednike Arbeiter Zeitunga, Augusta Spiesa, Michaela Schwaba in Adolpha Fischerja, ki so bili potem skupaj s Parsonsom in Fieldenom (govornikoma na zborovanju) ter še tremi anarhisti obsojeni na smrt z obešenjem, čeprav nikomur niso dokazali krivde za bombni atentat. V ameriškem in mednarodnem delavskem gibanju so se nad obsodbo zgražali, toda časopisi so kar tekmovali v portretiranju anarhistov kot »krvoločnih fanatikov« in v javnosti netili protiimigrantsko razpoloženje. Po pritožbi na vrhovno sodišče v Illinoisu je smrtna obsodba obveljala le za štiri obtožence, eden je v zaporu naredil samomor, tri pa je guverner Illinoisa John Altgeld pomilostil.
Praznujejo ga marsikje, a ne povsod
Ko je štiri leta pozneje II. internacionala določila 1. maj kot dan spomina na te dogodke, je bilo to mišljeno kot enkratna komemoracija, ne pa kot vsakoletni delavski praznik, kar je 1. maj postal v povezavi z delavskimi boji in kot izstopajoč dogodek za demonstracije anarhističnih, komunističnih in socialističnih skupin. V 20. stoletju je prvi maj pridobil uraden status praznika dela, najprej v Sovjetski zvezi, sčasoma pa v 80 državah. Torej ne vseh. Med drugim ne v ZDA, kjer so dan dela, Labor Day, prestavili na 1. september. Po boljševiški revoluciji in »rdeči nevarnosti« (Red Scare), ki so jo mediji razširjali po ZDA, so prvi maj razglasili za Americanization Day, pozneje preimenovan v Law Day (dan zakonitosti). Kljub temu so zlasti v 30. letih prejšnjega stoletja ameriški delavski sindikati prav na ta dan v večjih mestih organizirali demonstracije, kar se je občasno dogajalo še pozneje, intenzivneje pa v prvem desetletju 21. stoletja, ko so prvomajske delavske demonstracije spet povezane zlasti z imigrantskimi delavci, največ iz Južne Amerike. V Evropi prvi maj ni državni praznik na Danskem in Nizozemskem, v Turčiji je bil leta 1980 po državnem udaru odpravljen (kot državni praznik je bil sprejet leta 1935), leta 2010 pa ga je turška vlada po hudih demonstracijah znova uzakonila. Na Švedskem je socialdemokratska stranka praznovala 1. maj vse od leta 1890, državni praznik pa je postal leta 1938. V Nemčiji je leta 1933 nova nacistična oblast 1. maj ugrabila sindikatom, komunistom in socialistom ter ga razglasila za dan narodnega dela.
Po drugi svetovni vojni je prvi maj postal državni praznik tako v Zahodni kot Vzhodni Nemčiji, le da so v slednji delavci morali korakati v državno organiziranih paradah, medtem ko je bilo v Zahodni Nemčiji praznovanje prvega maja povezano z delavskimi demonstracijami, ki so leta 1987 v Berlinu eskalirale v nasilje. V obdobju hladne vojne so praznovanja delavskega dne v komunističnih državah dobila obliko velikih vojaških parad in vladno podprtih zborovanj delavstva. Rimskokatoliška cerkev je prvemu maju poskušala dati versko konotacijo in ga leta 1955 razglasila za dan svetega Jožefa delavca.
V Sloveniji je bil prvi maj uzakonjen kot državni praznik leta 1948 in je preživel tudi zamenjavo socialističnega režima s kapitalističnim. V prejšnjem režimu se je prvomajsko jutro začelo z budnico delavske godbe, čez dan so potekali sprevodi z delavci, ki so v gumbnicah nosili rdeče nageljne in prvomajske značke, zvečer pa so imeli veselico ob kresovih (v Ljubljani na Rožniku); vsaj slednje se je ohranilo do danes. V Milanu se je 1. maja 2005 začelo politično gibanje EuroMayDay (Evropski majski dan), ki povezuje antikapitalistične, feministične in migrantske skupine in je naravnano zlasti proti neoliberalistični prekarnosti dela.