O glasbeniku največ vedno povedo njegove pesmi, še posebej, če jih pesni sam. Če gre verjeti temu reku, potem je prva stvar, ki smo jo lahko izvedeli (o takrat še rosno mladem) Janu Plestnjaku, da ima rad kremšnite. In da so naj stvari tri. Šalo na stran. Jan je svojo pevsko kariero res začel ne ravno uspešno, zaradi česar je bil pred dvajsetimi leti celo tarča prvega slovenskega raperja Ali ena. Spomnimo se (ne)slavne pesmi iz Pop Delavnice leta '93, Naj stvari so tri. Od tam se je počasi in z ničle dvigoval in iskal svoj stil, ki ga je končno našel v popu, izpovedi polnih pesmih in njemu očitno na kožo pisani baladi, ki mu »daje več globinskega momenta«.
Če me ne zmrazi, ni dovolj dobro
Po prvih dveh albumih, ki sta bila kot sam pravi grozljiva, je širšo slovensko javnost dokončno prevzel okoli leta 2000 z modernejšimi pesmimi, kot je Soba 102, 7 let nazaj, Moja ljubica in Iz pekla do raja. Ne smemo pa pozabiti omeniti pesmi, ki je pri njem predstavljala veliko prelomnico, tako osebno kot profesionalno. S Pogrešal te bom, ki jo je seveda namenil pokojnemu očetu, se je zanj začelo obdobje, ko pesem »ni bila dovolj dobra, če ga ob sproščenih čustvih ni zmrazilo«. Z istoimenskim albumom je že leta 95 napovedal prepoznaven stil, ki je preveval tudi kasnejše albume.
Leta 2011 je prejel viktorja za najbolj popularnega glasbenega izvajalca, nato pa lani za leto dni napovedal odhod iz glasbene scene. Spomnimo, umik je prekinil le zato, da je z dobrodelnimi koncerti pomagal zbirati sredstva za prizadete ljudi v poplavah.
40 let, 12 albumov, leto dni snemanja
Sedaj se vrača, lahko bi rekli precej pompozno. 27. marca je na njegov 40. rojstni dan izšel nov album, Večja od neba, jutri pa si bomo v kinu Komuna lahko ogledali premiero celovečernega dokumentarca, ki je ime dobil o eni od pesmi na novem albumu, Priznam.
Jan je, z zasledovalci s kamerami, ki so mu bili neprestano za petami, dokumentarec snemal kar leto dni. V njem je, ko pove, pokazal le to, kar v resnici je. Tako bomo lahko v filmu videli tudi njegovo »zorno stran«. A tega, kot trdi, ni želel rezati iz filma, ker »tako pač je«. Kot večni sanjašč, v dobrem pomenu besede, v dokumentarcu še opozori, vse sebi podobne, naj si nikoli ne postavljajo sanj, ki so dosegljive: »Ko ujameš sanje, vidiš, da se nič bistvenega ne spremeni. A to je zdaj to, ali kaj. Zafrknil si se, ker veš, da katerekoli nove sanje si boš postavil, da nima smisla, in da je v bistvu, žur sama pot do sanj.'«
