Dokumentarec Modrost sreče, katerega izvršni producent je ameriški igralec Richard Gere, ponuja vpogled v modrosti, spomine in neomajno voljo do bistva lepote življenja tega skromnega tibetanskega voditelja, ne glede na vse sile, ki se jo trudijo spodkopavati. Dalajlama je prepričan, da lahko stanje notranjega miru in sreče doseže prav vsak izmed nas. V filmu ponudi nekaj praktičnih nasvetov za spopadanje z izzivi 21. stoletja, ki so začeli dušiti sodobnega človeka. Med drugim poudarja pomen meditacije, katere pozitivni učinki so znanstveno dokazani, in dejstva, da je vsak človek v prvi vrsti odgovoren zase. V duhovnem smislu samoiskanja nismo nebogljena bitja – vse je v naših rokah.
Philip Delaquis je v pogovoru z nami razkril nekaj podrobnosti iz nastanka dokumentarca, kakšen je bil dalajlama na snemanju in kako lahko ta filmska izkušnja spodbudi gledalce, da se zavejo bistvenih, osnovnih in tako samoumevnih dejstev o človeštvu, da je zares čudno, kako težko jih je udejanjiti.
Kako ste prišli v stik z dalajlamo?
Želeli smo posneti film z navdihujočo osebnostjo, s katero bi se gledalci lahko poglobili vase in razmislili o sebi. Razmišljali smo, katera oseba bi bila najprimernejša za to vlogo. V naši filmski ekipi je direktor fotografije Manuel Bauer, ki je že 30 let uradni fotograf dalajlame, zato mu tudi njegova ekipa popolnoma zaupa, saj je z njimi velikokrat potoval po različnih koncih sveta. Ravno zaradi tega zaupanja smo že pri prvih poslanih sinopsisih takoj dobili zeleno luč za intervju z njim.
Kakšen človek je dalajlama?
Kar me je najbolj očaralo, je njegova vedrost. Denimo, ko smo imeli snemanje z njim, je bil zelo utrujen. Ko je prispel, je bilo njegovo osebje v dvomih, da bo intervju sploh lahko izpeljal. Takrat ni bil najboljšega zdravja. A v trenutku, ko nas je zagledal, se mu je obraz razsvetlil, začel je pokati šale, igrivo in nekako otroško je našega zvočnega tehnika potegnil za brke. Veliko zanimanja je pokazal za našo tehnologijo, namreč, postavili smo velik oder z vsemi tistimi napravami, in takoj je vedel, kaj se od njega pričakuje.
Razlika med njim in papežem ter drugimi težkokategorniki na področju duhovnosti je ravno njegova vedrina, nekakšna lahkotnost. Od njega se lahko veliko naučimo, sploh v svetu, v katerem smo tako prežeti z vsemi možnimi informacijami in vtisi, zaradi česar izgubljamo fokus ter pozitivno naravnanost.
Med gledanjem filma sem tudi sama opazila, da je dalajlama zares kot majhen otrok v telesu starca. Njegove ideje, ki so v svojem bistvu zelo enostavne, so prav tako izrazit protipol zahodnim kapitalističnim idealom.
Res je. Med drugim poudarja, da smo družbene živali, medtem ko je dandanes velik problem osamljenost ljudi. Opominja nas na osnovno bit človeške izkušnje – biti družaben z drugimi. Pomembna je skupnost. Veliko težav in stresa izvira iz naših egoističnih vzgibov in obnašanj.
Veseli nas, da film potuje po vsem svetu. Ni namenjen samo Tibetancem ali budistom, temveč vsem, ki so odprtega duha. Veseli smo, da je toliko ljudi pripravljenih prisluhniti njegovim sporočilom.
Moje opažanje je, da je eden od problemov današnjih ljudi ta, da le stežka prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Vloga nenehne žrtve zna biti zelo udobna.
Kot pravi dalajlama: dobra stvar je, da je vse v naših rokah. Negativna čustva terjajo veliko dela in energije, kljub temu da se zdi lažje biti žrtev ali se izogibati prevzemanju odgovornosti. Veliko opolnomočenje leži v njegovi ugotovitvi, da smo z znanjem in določenimi metodami, kot je meditacija, sposobni spreminjati svoje stanje duha na boljše.
Ste se z dalajlamo dobili večkrat?
Ne, na voljo smo imeli samo tistih 50 minut. Snemali smo med pandemijo in vsesplošnim zaprtjem, zaradi česar so ljudje stežka potovali. Po pandemiji je dalajlama razglasil, da ne bo več dajal intervjujev, zato je njegov nastop v tem filmu eden zadnjih na velikem platnu, zaradi česar je film še bolj zanimiv.
Osupljivo je, kako je zmogel v enem samem posnetku tako jasno strniti svoje misli, od svojega odnosa z mamo, izgona iz Tibeta do pomembnih lekcij, ki se jih je naučil. Kakšni so izzivi, ko poskuša filmar ujeti bistvo tako velike osebnosti?
Takrat nas je zelo skrbelo za njegovo zdravje, prav tako smo imeli v mislih dejstvo, da ima močne politične nasprotnike. Toda kot že sam reče na začetku: vse je v glavi. Tvoja odločitev je, ali boš pozitiven, optimističen ali pa boš suženj svojih pesimističnih čustev. Zmoreš biti boljši. To je ena od njegovih misli, ki je še posebej navdihujoča.
Izzivov je bilo kar nekaj, recimo to, da z njim sploh nismo imeli več priložnosti snemati, a se je kljub temu na koncu vse dobro izšlo. Zelo nam je pomagal Richard Gere. Ko smo mu pokazali posnetke, je bil v solzah. Rekel je, da lahko naredimo še boljši film. Tako smo tri mesece montirali v New Yorku in film še znanstveno podkrepili.
Ko je bil film nared za svetovno premiero v Švici, smo imeli velike skrbi z varnostnim vidikom. V Zürich smo namreč pripeljali tibetansko oblast v izgonu, vključno z dalajlamo in njegovo sestro. Iz New Yorka sta bila na poti tja Richard Gere in njegova ekipa. Varnostna tveganja so bila zelo velika, zato so tudi vse priprave potekale na vrhunski ravni.
Kako gledate na film v kontekstu trenutnega družbenega in političnega dogajanja v Evropi in onstran Atlantika, ko smo priča naraščanju skrajno desničarskih in nacionalističnih idej, ko je znova sprejemljiva retorika, ki je bila še pred časom popolnoma nedopustna? Kaj lahko nekdo, kot je dalajlama, doprinese v današnjem kontekstu sveta?
Izpostavil bi še eno njegovo misel, ki je v film žal nismo mogli vključiti: jeza potrebuje tarčo. Če imaš negativna čustva, se morajo ta vselej nekje izraziti. Če jih ne poskušaš razrešiti, recimo z meditacijo, bodo vselej našla tarčo. Mislim, da je porast ekstremizmov rezultat ravno tovrstnega mehanizma. Treba je poudariti, da dalajlama ni politik in tudi ni strokovnjak na tem področju. Kot duhovna osebnost se trudi krepiti predvsem filozofske, psihološke in humanitarne ideje.
To je film, ki ga je težko cenzurirati. Tudi ko govori o dogajanju v Tibetu, ne zahteva neodvisnosti, temveč to, da naj kitajska vlada preneha uničevati tibetanski jezik in kulturno dediščino. Nekaj je reči, da smo enaki, da moramo nehati razdvajati ljudi in nehati razlikovati med »nami« in »onimi« – kar je sicer osnovna težava sveta – a vse te ideje potrebujejo nekaj več. Potrebujejo ljudi, ki bodo v skladu s tem ravnali. Kot omenjeno, je vse to odvisno od nas samih. Bojim se, da njegove misli že indoktriniranim v sovraštvu ne bodo pomagale, če si ne bodo pomagali sami. Projekcije smo imeli med drugim v Washingtonu, kjer je bilo zanimivo videti, da se tudi konservativci zanimajo za njegovo znanje, ker je sekularno in namenjeno vsem, ki želijo v sebi najti mir. Slednje je pogoj za mir na svetu. Film je na nekak način močan v teoriji, v praksi pa je stvar drugačna, saj ni druge poti, kot da se na dalajlamovo znanje odzovejo ljudje sami.
