Kdor je bral včerajšnji intervju z njo na straneh tega časnika, je verjetno razbral to prizemljenost, zavedanje lastnega položaja v glasbenem polju, v katerem se giblje. In to polje je heterogeno, zraven zafrknjeno institucionalizirano, nabito s konvencijami, prepredeno s hierarhijami, zapovedmi in prepovedmi. Neka izjava iz pogovora je kar malo srhljiva, a z vso težo izdaja zrelo razmišljanje mladenke. Opozarja na neizogiben dvom, ki se zažre v mladega ustvarjalca, ko si za imperativ postavi delanje avtorske glasbe. Pravzaprav to bremeni vsakega ustvarjalca na katerem koli področju. Namreč, Drakslerjeva je odkritosrčno priznala, da je za njo – v času končevanja študija kompozicije, shajanja s svetom jazza in »klasične glasbe« – turbulentno obdobje, ko se je spraševala, ali je glasba, ki jo dela, sploh kaj vredna. Kako naj to razumemo? Morda kar z odkritim pozdravom: »Dobrodošla v svetu – glasbe«.
Ob vstopu v klub Cankarjevega doma, kjer potekajo torkovi koncerti, je bil prvi vtis majhno razočaranje, ker klub ni bil nabito poln. Pomislili bi, da je koncert domače pianistke po izidu njenega dobro sprejetega solističnega albuma v tujini in obenem promocijski koncert albuma tria BadBooshBand, ki je za domačo založbo javne RTV hiše ravnokar izšel z izborom svojih posnetkov, zadosten razlog za radovednost in širšo podporo. Pa recimo, da so predstavniki sponzorjev s prikolicami, ki jih je spodaj gostil CD, v klubu manjkali. Vendar, ponovno prizemljeno, obisk kakšnih 70 poslušalcev, med njimi so bili tudi domači glasbeni kolegi, se ujema s poslušalskim jedrom za tovrstne godbe pri nas.
Kaja Draksler je solo odigrala tako, kakor se od nje že pričakuje. Postavila je lastne standarde. Razpon komadov, tako bolj odprtih kot bolj hermetično zloženih, je izjemno širok. Glasbenica gradivo obvlada, suvereno se giblje od ene skladbe k drugi, rada ima dinamične loke, klavirjev odzven. Naslovni komad z njenega albuma The Lives of Many Others je v tem trenutku njen najbolj iskren podpis in povrhu vsega je prispodoben: toliko nemirnih glasov iz zgodovine glasbe in posebej pianizma vseh sort je še v njem, ki jih je treba spraviti v neki red, v neko »večglasje«, na poti do katerega marsikdaj nastane razvnet glasbeni špetir. Utečenost in razrešeni harmonski izzivi, ki jih lahko ponudi ljudski motiv v viži Vsi so venci vejli, so v živo bolj zanimivi kakor na albumu. In tudi tista stara maksima ameriških jazzovskih in boogie pianistov velja zanjo, imeti moraš »left hand like god«, za močan ostinato ali zahtevne kaskade.
Proti klavirskemu solu je jazzovski trojec BadBooshBand, v katerem z njo igrata basist Mattia Magatelli in bobnar Luca Marini, izzvenel kar preveč konvencionalno, če ne kar medlo. Nekako ni steklo, od začetnega monkovskega komada, v katerega se sproti kar vrivajo drobni citati in permutacije zagonetnih fraz velikega Theloniousa Monka. Trio se je zares sprostil šele v drugem delu koncerta, prikazal ogromno znanja, inštrumentalne kombinatorike in všečnih zasukov v kovanju muzike. Bila je spodobna predstavitev albuma, ki obenem kaže, kako težka in negotova pot je gradnja klavirskega tria v jazzu, zlasti za mlade glasbenike, ki so vendarle skupaj nekaj let.
Trio in njegov album, s katerega so igrali skladbe, je na ravni tega, kar se danes na mladi sceni dogaja, sicer dovolj nekonvencionalen, raziskujoč, a vendarle standardiziran. Se je pa, pri tem je vseeno, komu, bendu, urednikom založbe ZKP ali vsem skupaj, pripetila majhna neumnost. Nasloviti album izbranih skladb mlade skupine, ki deluje v aktualnem jazzu, s tako prozornim naslovom, kakor je The Best Of, je odbijajoče in nezrelo. Preprosto, če gre jazzoljubec v ploščarno ali na internet po nakupih glasbe, morebiti izbere »najboljše«, »cvetober« Monka, Billa Evansa ali Oscarja Petersona, pa še tam bo zelo pozoren na takšen izbor. Škoda, temu albumu pestre mlade godbe bi res lahko našli enostaven poveden naslov, na primer »to je naša izbira« (»our choice« za mednarodno uho) ali kaj podobnega, kar bi ustrezalo predstavitvi skupine skozi neki prerez. Glede na pokazano in odigrano na koncertu bi šlo brez takšne spotike.
