Festival Animateka je zrasel iz istoimenske mesečne nanizanke v Slovenski kinoteki, po besedah programskega direktorja Igorja Prassla že do te mere, »da je ob deseti obletnici, kar se tiče kvantitete in kvalitete, dosegel in presegel svoje zmožnosti«. Posebnega praznovanja si Animateka letos sicer ne bo privoščila, zato bo ostal festivalski program tisto bistvo, ki »predstavlja največjo proslavo«.
Kaj lahko pričakujemo od jubilejne edicije Animateke?Ko smo začeli premišljevati o deseti ediciji, smo imeli zelo veliko idej, vendar smo se morali na koncu prilagoditi finančnemu okviru. Kljub temu menim, da smo pripravili dober program, ki se bo navezoval tudi na okroglo obletnico. V Slovenski kinoteki bo tako gostoval muzej Animateke, s katerim bomo predstavili pretekle festivale, obenem pa bomo letos tam ustvarili tudi prostor druženja, kjer bodo potekali dopoldanski pogovori z avtorji, ki smo jih do sedaj prirejali v kavarni Kinodvor.
Kar se tiče samega programa lahko rečem, da nam je z retrospektivo Animirani film in ples uspel veliki met, saj smo z mednarodno ekipo programskih sodelavcev pripravili zanimiv program, ki bo predstavil součinkovanje animiranega filma in plesa. Gre za dva različna medija, ki pa imata tudi zelo veliko skupnih točk. Na festivalu pa bomo letos gostili tudi zelo eminentnega gosta, in sicer Patrica Leconta, priznanega francoskega režiserja igranih filmov, ki se zadnja leta loteva medija animiranega filma. Letošnjo edicijo bomo odprli z njegovim celovečernim animiranim filmom Trgovinica za samomore (Le Magasin des suicides, 2012), ki ga je ustvaril po knjižni predlogi Jeana Teuléja. Oba bosta prisotna tudi na otvoritveni premieri.
Animateka se že vsa leta lahko pohvali z zelo dobrim obiskom, vendar pa zunaj festivala avtorskih animiranih filmov v naših kinematografih skorajda ni mogoče videti. Zakaj?Na tem mestu moram biti tudi samokritičen, saj sem v zadnjih letih na stranski tir postavil mesečno nanizanko Animateka v Slovenski kinoteki. Razlogov je več, eden pa je gotovo ta, da se je kinoteka znašla v nezavidljivi finančni situaciji, zato tudi program animiranega filma ni tak, kot bi v bolj optimalnih okoliščinah lahko bil. Kljub temu moram poudariti, da se odpira prostor za nove iniciative, imamo nekaj novih društev, dejavna je art kino mreža in tudi naše Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta bo z novim letom začelo uvajati program za otroke, ki bo potekal skozi vse leto. Na žalost pa je povsem drugače s programi za odraslo publiko, saj je pri omejitvi kinematografskega prostora še vedno zelo težko sestaviti program avtorskega animiranega filma, namenjenega odraslemu občinstvu, ki bi povrnil distribucijske stroške.
Že vsa leta opozarjate na finančne težave, pa vendar ste festival pripeljali do desete edicije. Kako je bilo s finančno konstrukcijo letos?V bistvu je bilo letos podobno kot v preteklih letih. Sredstva smo prejeli od Filmskega centra, in čeprav smo s tem zadovoljni, moram na tem mestu poudariti, da je celoten znesek, ki zagotavlja sofinanciranje filmskim festivalom, občutno prenizek. Poleg Animateke so tu še Kino Otok, Grossmanov festival, Festival gejevskega in lezbičnega filma, Festival dokumentarnega filma in še nekaj manjših, a zato nič manj pomembnih festivalov, ki si razdelijo zgolj 100.000 evrov. Moja kritika, ki leti na vlogo Mestne občine Ljubljana, je omejena, saj nas podpira preko javnega zavoda Kinodvor, brez katerega verjetno ne bi bilo Animateke, kljub temu pa bi si želel, da bi festival prek MOL pridobil znatnejšo podporo. Prav iz tega razloga bomo festivalski termin v letu 2015 prestavili na pomlad, kar nam bo omogočilo tudi prijavo na razpis Zavoda za turizem, saj ta podpira izključno dogodke, ki se dogajajo na prostem in na javnih površinah.
Letos se zaključuje naša štiriletna pogodba, ki jo imamo z evropsko Medio, tako da nas v kratkem čaka nov razpis. Upam seveda, da bomo z našim vzgojno-izobraževalnim programom in specifično programsko usmeritvijo zadostili pogojem tudi na novem razpisu Kreativna Evropa.
Prav omenjena specifičnost programske usmeritve, to je fokus na produkcijo srednje in vzhodne Evrope, se je izkazala kot zaščitni znak Animateke. Kako ste sploh prišli do ideje, da boste predstavljali produkcijo iz držav srednje in vzhodne Evrope?Na svetu je več kot 700 festivalov, kar pomeni, da se vsak dan začneta vsaj dva festivala. Pred desetimi leti jih sicer še ni bilo toliko, vendar sem povsem intuitivno vedel, da nima smisla narediti festivala, ki bi prikazoval filme, videne na drugih festivalih. Zato sem se odločil, da se bo Animateka osredotočila na do takrat spregledano produkcijo z omenjenega področja.
Z leti se je izkazalo, da je bila to dobra odločitev, saj smo edini festival, ki v tekmovalnem programu prikazuje filme iz širše regije, to pa je tudi eden od razlogov, da nas v precejšnjem številu obiskujejo selektorji drugih festivalov, saj večine teh filmov ni mogoče videti drugje. Animateka je danes pomembna referenčna točka, ki promovira produkcijo s tega področja, in s tem seveda tudi zgodovino in sodobno produkcijo slovenskega animiranega filma.
Po kakšnem ključu pa ste izbirali filme za letošnji tekmovalni program?Tako kot vsako leto sem tudi letos pazil, da mi ne bi ušel noben dragulj. Program sestavljam skozi vse leto, ko pa odpremo spletne prijave, se nam zgodi to, kar se dogaja vsem festivalom – in sicer poplava prijav. Število filmov, ki se prijavijo na tak način, je vsako leto večje in tako smo letos dobili več kot 500 prijav. Vse prijavljene filme si seveda ogledam in se odločim za njihovo morebitno umestitev v različne programe. Mednarodna žirija, ki ocenjuje filme, mi je v preteklih letih očitala približno 20 odstotkov filmov, kar pomeni, da bi bil lahko tudi bolj oster, vendar pa je v končni fazi vsaka selekcija vedno subjektivna in za selektorja sado-mazohistična.
Bi v letošnjem programu morda izpostavili tudi kakšne slovenske avtorje?Vsekakor Špelo Čadež, ki bo na festivalu predstavila film Boles. Film je prejel že skoraj 20 mednarodnih nagrad, na Festivalu slovenskega filma (FSF) pa je prejel tudi nagrado za najboljši kratki film. Prav tako bomo na Animateki pokazali dva filma Borisa Dolenca, in sicer Wanted, ki je bil prav tako nagrajen na FSF, in film Maček Muri ter kot projekcijo presenečenja novi film Kolje Sakside Koyaa – Roža. Nove filme imajo tudi Grega Mastnak, Luka Bajt ter letošnje presenečenje Iztok Šuc z izvrstnim filmom Eko smetnjaki, ki ga predstavljamo v Slonovem tekmovalnem programu.
V okviru delovnega zajtrka se bo predstavil še Rok Predin, ki dela v londonskem studiu za animacijo Trunk. Med drugim je sodeloval pri produkciji animiranih videospotov za Eltona Johna in Rolling Stones, studio Trunk pa je sodeloval tudi pri snemanju celovečerca Avtobiografija Grahama Chapmana: neresnična zgodba o članu skupine Monty Python (2012), ki ga bomo prav tako prikazali na letošnjem festivalu.
Na neki način pa je za slovensko animacijo pomemben tudi letošnji Fokus na Češko, saj se je pionir slovenske profesionalne animacije Saša Dobrila učil v praškem studiu Jiríja Trnke.Na žalost še vedno ne vemo natančno, pri katerem filmu Jiríja Trnke je Dobrila sodeloval, zato zgolj domnevamo, da je bil to celovečerni film Cesarjev slavec (1949). Njegov prvenec 7 na en mah (1952) pa dokazuje, da se je Dobrila v Pragi veliko naučil, saj bi bilo tak film brez znanja nemogoče posneti. Fokus na Češko je pripravila kuratorica animiranega filma pri Češkem narodnem filmskem arhivu Michaela Mertová, ki je sestavila izredno bogat program. Med drugim bomo videli tudi pred kratkim restavrirane filme, ki so jih ustvarili začetniki češke animacije in do sedaj še niso bili prikazani zunaj čeških meja. Zgodovina češke animacije je seveda fenomenalna, poleg Trnke so tu še Barta, Bartosch, Zeman, Švankmajer, Pavlatova in mnogi drugi, ki jih štejemo med velikane svetovne animacije. Fokus bo tako predstavil filme, ki so pomembno vplivali na zgodovino svetovnega animiranega filma, med drugim tudi Bartovo klasiko Piskač iz Hamelina (1985), ki jo je Mertová opisala kot najbolj pomemben češki film vseh časov.